Tole je povest o mali veverici Veveriocious Squirrel, avtohtoni prebivalki zelenice pred Belo hišo, ki se na lastno pest odpravi na lov za velikimi dogodivščinami.
Vevericious se je dolgočasila. Zelenico je poznala kot lasten žep, vse želode je že preštela, z vsemi kolegicami popila kavo. Točno je poznala urnik Markusa, ostrostrelca na strehi velike hiše, ki ji je bil posebno pri srcu, saj je vedno imel pri sebi kak posladek. Vedela je, kdaj pride g. Grmiček na jutranje igranje v peskovnik - takrat so se vse veverice morale postaviti v vrsto, nasmehniti in se nastavljati Grmičku, da jih je lahko počohal za ušesi. Vevericious je šla ta rutina že precej na živce, toda vedela je, da bo trajala vse dotlej, dokler bo živela na tem kosu zemlje.
Tako je Vevericious nekega večera stala ob ograji, ki je oznanjala konec ozemlja, ter hrepeneče zrla v ogromen park proti visokemu stolpu. Morda na tem mestu ni odveč dodati, da je to zelo ukaželjna veverica, ki jo zelo zanima svet. Nikoli ne bo jasno, kaj jo je tisti trenutek prijelo, toda storila je nekaj nezaslišanega, nekaj, česar ni storila še nobena veverica v zgodovini pred njo: odločila se je, da gre. 
Hitro je stekla v svoj brlog in zložila svoje stvari v nahrbtnik. Niti ni imela tako veliko: le polletno zalogo lešnikov, nekaj fotografij, ki so ji jih podarili obiskovalci, odejo in kavni set z logotipom predsednika (na ta set je bila zelo ponosna, saj ga je dobila kot nagrado za najbolj vzorno veverico na dvorišču, podaril pa ji ga je sam predsednik, katerega sicer ni marala). Kredenco je pustila, saj je zmanjkalo prostora v nahrbtniku.
Zdaj pa: kam? Park pred hišo je poznala bolj kot lasten žep, zato se je bilo treba iti dlje. Ni čisto vedela, kam naj gre, zato je pocukala za hlačnico bližnjega stražarja:
“Oprostite, my dear Sir, ampak , you know, I’m nova in the mesto and nimam pojma, where to iti. Mi maybe lahko pomagate?”
“But of course my dear. Ste tu turistično ali poslovno?” jo vpraša stražar.
“Khm, turistično,” mu odvrne. Mala bela laž ne škodi, kajne?
“Sure. Glejte, go to the museji, še posebej Air and Space museum. And obiščite the spomnike. Washington je very lepo city,” ji pomaga stražar.
“Ah, so. No, thank vam very much!” se mu je še zahvalila ter jo na hitro podurhala stran, saj ni želela, da bi prijazni gospod kaj pomislil, da je ubežnica.
Ko je bila že ravno v bližini, se je odločila, da bo najprej obiskala daljno sorodnico, ki je živela v neposredni bližini Washington Monumenta.
Previdno je prečkala cesto in se odpravila velikemu obelisku naproti. Ni ji bilo popolnoma jasno, čemu služi ta velik kamen sredi trave. Po njem ni mogoče plezati, je neužiten pa še ne preveč lep. Ljudje čakajo v vrsti po polovico dneva, samo da bi si ga ogledali od znotraj. To je bilo mali Vevericious nedojemljivo. Kaj ni lepše plezati po drevesih in iskati želod?
Kakorkoli že, ko je prispela do bivališča daljne sorodnice, je ugotovila, da je zapuščeno. Pravzaprav brloga niti ni bilo več, saj so na njegovem mestu postavili stojnico s hotdogi.
“Kaj pa zdaj?” se je vprašala mala veverica in bila prvič na svojem popotovanju malo prestrašena. Nato ji je šinilo v glavo, da pa lahko sestrično v osmem kolenu pokliče:
“Hello, my dear sestrična, how are you?”
“Oh, hello Vevericious, odlično, hvala. Pa ti?” se je je razveselila sestrična.
“Great. Videla sem, da so ti porušili home.”
“Yes, tako je. Zdaj živim v Europe.”
“Europe? Awesome.” se je navdušila Vevericious.
“Yes, ni slabo. Come and obišči me kdaj, imamo veliko place to spat.”
“Veš, my dear, da bom to res storila. Se vidiva čez par days, ok?”
Ta pogovor je malo veverico navdal z veliko optimizma.Z veliko lakoto je vzela pot pod noge in se odpravila proti Jeffersonovemu spomeniku.
Mož ji je bil všeč. Toliko je storil za njej ljubo deželo. Pa še tako lep spomenik v čudovitem praku, polnem dreves, so mu postavili. Malo je začela oklevati, če bi sploh šla v Evropo, saj je bila resnično navdušena nad parkom. Toda, počasi se je že nočilo, zato se je hitro zavlekla v bližnji veveričji hotel, si provoščila wellness in tajsko masažo, ter se odpravila spat.
Naslednjega dne je vstala že navsezgodaj, saj je svoj zadnji dan v mestu res morala zkoristiti. Receptorja je povprašala o tem, kaj se res splača v mestu v enem dnevu še videti. Priporočil ji je svetovno znani živalski vrt, kjer so doma tudi njene sorodnice.
Njegov nasvet je upoštevala, zato se je s podzemno železnico odpeljala na drugi konec mesta.
Bilo jo je rahlo strah, saj ni uspela kupiti vozovnice, zato je odklonila vsakršno slikanje na vlaku (in zato se mora cenjeno bralstvo zgolj zadovoljiti s sliko male Vevericious na tekočih stopnicah - avtor pa daje roko v ogenj, da je slika nastala na podzemni železnici).
Vožnja je bila vse prej kot prijetna, malo zaradi strahu, malo pa zaradi neizmerne gneče ljudi, ki so hiteli na delo. Toda po nekaj deset minutah je vendarle prispela na namembno postajo. Zaradi zgodnje ure je na vlaku malce zadremala in skoraj zamudila svojo postajo, iz vlaka je skočila dobesedno v zadnji milisekundi, saj bi v nasprotnem primeru bila ob rep (že tako ji je vlak izpulil dve dlaki).
Že ob vstopu je zagledala največjo znamenitost živalskega vrta. No, vsaj za živali, saj se vse zelo rade slikajo ob velikem levu. Naša mala veverička ni bila nobena izjema.
Bralstvu je najbrž takoj jasno, kakih ogromnih razsežnosti je ta lev. Res strašna zver, pa vendar si je naša pogumna zverinica upala stopiti pod njega.
Po parku je žal zaman iskala svoje sorodnice, toda je pa naletela na plaketo, posvečeno prav njim.
Kako je bila ponosna na svojo vrsto! V tako pomembnem vrtu prav tabla, posvečena njej… Solze so ji stopile v oči.
Drugače pa v parku ni bilo nič pomembnega, ljudje so se zgrinjali pred ogrado, posvečeno nekemu črno-belemu medvedu. Pha, si je mislila, pa res ni nič posebnega, očitno postaneš slaven že, če te nekdo udari po očesu in imaš zato črnico.
Dovolj je imela tovrstnih neumnosti, zato se je vrnila v mesto. Ravno dovolj časa je še imela za obisk vesoljskega muzeja, ki ji ga je predlagal prijazni stražar.
Naprava, s katero so ljudje bojda (sama temu ni čisto verjela) hodili po veliki krogli sredi nočnega neba, ji je bila kar všeč. Razmišljala je, če ne bi mogoče z nečim takšnim prišla še hitreje v Evropo (kjerkoli je že to), vendar za čakanje ni bilo časa, saj se ji je mudilo na letalo. Rekla si je: “Za vsak slučaj grem raje na letalo, v primeru da tale zadevica ne dela in so spet ljudje lagali, kot to odlično znajo…”
Pograbila je svoj nahrbtnih in stekla k avtobusni postaji. Voznik je bil prav prisrčen, na ves glas se je smejal, ko ga je vprašala, če bi se lahko peljala zastonj, saj nima več denarja. Nekaj je še omenjal neko kamero, ki naj bi bila skrita, toda to njej ni bilo pomembno, važno je bilo, da je dobila zastonj prevoz.
V vožnji je uživala, saj se je nasploh prvič peljala z avtobusom; za razliko od podzemne železnice pa je tukaj videla, kje se pelje, kar jo je pomirjalo.
Na letališču je vse potekalo gladko, veliko so se le smejali in zopet omenjali skrite kamere.
Sedež v prvem razredu velikega jeklenega ptiča ji je bil všeč. Prostora za noge je bilo veliko (res, da ga sicer veliko ni rabila, toda misel je tista, ki šteje), varnostni pas je bil prilagojen prav njeni velikosti, prav tako filmi, ki so jih vrteli po televiziji. Vsi so govorili pravzaprav ravno o zgodbi, podobni njeni: kako živali pobegnejo iz zapora v divjino… Naslova si ni zapomnila, bojda nekaj v zvezi z velikim otokom v Afriki.
Takole se je sprehodila po letalu, nato pa trdno zaspala.
Ko je letalo pristalo, je bila precej živčna, saj je imela občutek, da se je znašla v povsem neznani deželi, kjer živijo tujci. Toda na njeno veliko presenečenje jo je na letališču pričakala sestrična z vso družino. Odpeljali so jo k sebi in tam so rajali tri dni in štiri noči.
Zdaj pa se mala Vevericios potepa po Evropi in doživlja tisoč in eno noro dogodivščino. Kdo ve, morebiti pa boš del naslednje prav ti?
Skupaj zmoremo vse! 
Nazadnje komentirano