Če na hitro povzamem: avtor piše o tem, kako sta dve zelo malo poznani državi Slovenija in Slovaška pravzaprav izjemno uspešni državi na olimpijskih igrah. Nihče ne ve, kje sta, pa imata pravzaprav največje število medalj na prebivalca (ok, v času pisanja avtor še ni vedel, da bodo naši danes »razturali« in je zato na prvem mestu Armenija, Slovenija pa šele na drugem).

Ob branju sem se pravzaprav zelo zabaval, kajti avtor se zelo očitno dela norca iz splošne geografske razgledanosti povprečnega Američana.

»They’re both in Europe which, for any Americans reading here, is a continent on the other side of the Atlantic from the United States.

The Atlantic is an ocean.«

(Obe [državi, op.p.] sta v Evropi, ki je, če slučajno bere kak Američan, kontinent nasproti ZDA, točno čez Atlantik. Atlantik je ocean.)

Naprej se v članek pravzaprav ne bi spuščal. Tema objave je pravzaprav drugje: zakaj ima 90 % prebivalcev sveta, ki niso državljani ZDA, Američane za neumne in geografsko nerazgledane?

Priznajmo, vsi smo se že smejali kakšni izjavi, ki so jo prikazali po televiziji, ko so npr. spraševali naključno izbranega mimoidočega Američana sredi ulic večjega mesta, kje je Slovenija. Postavljali so nas že praktično povsod, od Mongolije, Rusije vse do Afrike.

Toda, smo mi res tisti, ki se lahko smejemo?

Naredimo manjši kviz. Napisal bom pet držav, vi pa jih takoj, brez odlašanja in uporabe kakršnihkoli pripomočkov v mislih postavite na zemljevid. Pripravljeni?

Gabon.

Gambija.

Belize.

Vzhodni Timor.

Bahrajn.

Je šlo? Upam da ja, kajti bili ste v precej manj stresni situaciji. Predstavljajte si, da bi hodili po ulici, ravno razmišljali, kaj morate še nabaviti za večerjo in če ima maček še kaj hrane, ko bi do vas stopila TV ekipa, vam pomolila pred nos velik mikrofon in od vas zahtevala, da poveste, kje ležijo zgornje dežele. Precej bolj stresno bi bilo kot pa tole razmišljanje, medtem ko udobno sedite v naslanjaču.

Verjetno se počasi že zastavlja vprašanje, kam merim s tem? Enostavno je: v geografiji nismo preveč boljši od njih. Kar vprašajte malo po ulici, pa naj vam nekdo našteje vseh 27 držav članic EU ter vse tri kandidatke. Bo šlo? Dvomim da bo polovica popolnoma uspešna, pa smo člani že lep čas.

Že res, da poznamo večino evropskih držav, saj prihajamo iz ene izmed njih. Tudi učni sistem v osnovnih in srednjih šolah je nastavljen tako, da se vendarle lep del geografije učimo o svetu, nato pa na hitro nekaj še o naši deželici. Toda, kar se tiče poznavanja sveta, nismo prav močno spredaj.

Zgornje države so vse primerljive s Slovenijo, po velikosti in prebivalstvu. Kaj vemo o njih? Kdo ve, kateri je glavni izvozni artikel Belizeja? Poznamo njihovo največjo blagovno znamko? Kaj pa naravne lepote?

Saj ne poskušam opravičiti neznanja Američanov, daleč od tega. Želim pa le poudariti, da sami nismo kaj prida boljši, čeprav se za take imamo.

Včasih res preveč pričakujemo od tujcev, da bodo vsi vedeli kje smo, kaj počnemo, kaj imamo radi, kako zvijemo toaletni papir, preden si obrišemo rit. Nikoli ne bomo dosegli, da bi nas poznal cel svet (razen če bomo naredili kakšno res veliko neumnost, kar seveda ni izključeno), da bi se cel svet zgledoval po nas, prišel v obljubljeno deželo na sončni strani Alp, živel slovenske sanje. Te živimo samo mi.

Mi pa kot obsedeni živimo samo zato, da nas bo poznal nek zabit kmet s prerij v Idahu, ki itak živi samo za svojo koruzo. Nima smisla.

Za konec še to: tudi jaz nimam pojma o Belizeju.

 Stvari poimenujemo predvsem zato, da jih ločimo med seboj. Glede na to, da je medsebojno ločevanje primarni razlog poimenovanja, imamo tudi ogromno imen, nekako v premem sorazmerju s številom stvari, ki jih poznamo. Vsakomur, ki seveda pozna jezik, je točno jasno, kaj pomenijo in kaj so miza (kos pohištva iz ravne plošče in navadno štirih nog), stol (kos pohištva navadno z naslonjalom, namenjen za sedenje ene osebe), telefon (sredstvo ali naprava za prenašanje govora z električnim tokom ali elektromagnetnimi valovi na daljavo) ipd. Žal pa niso vsa imena tako znana splošni javnosti, npr. sekstant (priprava za merjenje višine nebesnih teles nad obzorjem in kotnih razdalj med njimi), izvršba (prisilna izvršitev sodnih ali upravnih odločb) ali skalpel (nož za operacije) so bolj strokovna poimenovanja za zadevščine, ki jih ljudje, ki niso ravno “v fohu” raje opišejo, kot uporabijo njihovo pravo ime. Gre za t.i. strokovna poimenovanja, žargon.

Poimenujemo tudi živali in rastline. Pravzaprav so ti še nekaj posebnega, saj nimajo samo enega imena, kajti pes (domača žival za čuvanje doma, za lov) ni samo pes, je tudi Canis lupus familiaris, pa tudi Floki ali Rex. Sosedova mačka (domača žival, ki lovi miši) je hkrati Felis silvestris catus in Mica ali Piki. Vaš najljubši bičasti kaktus (na suhih tleh rastoča rastlina z mesnatim steblom in listi, spremenjenimi navadno v trne) ni samo Bucibuci (vem, da se radi pogovarjate z njim, nikar ne zanikajte) ampak tudi Aporocactus flagelliformis.

Pravzaprav niso druge stvari, poleg rastlin in živali, nič drugačne, številne nosijo osebna imena: prijateljev avto je Marjetica (nimam pojma zakaj), Abramovičeva jahta je Pelorus, znančev motor je Dirty Harry, pralni stroj babčine prijateljice se imenuje Pralko …

In končno, seveda poimenujemo tudi same sebe. Res, da je vsak od nas homo sapiens sapiens, vendar ima vsak še posebno, osebno ime: moj najboljši prijatelj je npr. Žan, nekdanja osebica je Maja, soseda je Štefka in tako dalje. Ker pa smo zanimiva bitja, nam naša imena pogosto niso dovolj, zato si izbiramo in podeljujemo še nova, dodatna imena, t.i. vzdevke, kot so npr. morfej, helenca, pikicavelika, sparkica, zvita, vyagrah, tejkla in ne nazadnje tudi canadian.

Osebnih imen je malo morje: Marko, Peter, Janez, Samo, Burhanedin, Primož, Nejc, Klara, Nina, Manca, Mehmeta, Gisela, Špela, Anica. Seznam se nadaljuje praktično v neskončnost, saj je možnosti res skoraj neomejeno (edina omejitev je človeška domišljija).

Sedaj pa k bistvu celotne objave: zakaj za vraga si je težko zapomniti ime človeka, s katerim delaš že lep čas, ga skoraj dnevno videvaš 4 leta, ga poznaš od rojstva? Razumem, da pozabiš ime nekoga, ki si ga pravkar spoznal in si skoraj gotov, da ga nikoli več ne boš srečal. Ne velja pa to za dolgoletne prijatelje, znance, sodelavce, sorodnike. Moje ime je precej enostavno, relativno pogosto slovensko ime, štiri črke in en zlog. Zapomni si ga lahko vsak dvoletnik.

Ni mi pa popolnoma jasno, zakaj sem že od osnovne šole (če kje, si pa tam učitelji res zapomnijo tvoje ime) vse drugo kot to, kar bi moral biti: Nejc, Primož, Sandi, Peter. Podobno je s starimi starši – vsakič sem najprej vse od očeta do obeh bratov, še kak stric vmes, nato pa počasi pride na vrsto še moje ime. V službi me ena izmed starejših sodelavk pozna že približno 3 leta, včasih sva se videla povprečno enkrat na teden, v zadnjem času se pač videvava dnevno – ne verjamem, da lahko pa zdaj kar naenkrat pozabi. Ok, za njo še razumem, kuha malo zamero in se mi tako »maščuje.« Ostalih pa pač ne morem razumeti…

Pravzaprav gre za opravičilo, ker že nekaj časa nisem nič napisal. Bo še kdo mislil, da gre za kakšno bolezen.

Žal ne gre, imam samo neznansko srečo z računalniki. Pač Vista se je odločila, da me bo je*ala v mozeg in sta skupaj s računalnikom užgala pravo malo stavko. Najbrž ni odveč pripomniti, da se jima je z veseljem pridružil še spletni usmerjevalnik (i.e. router), tako da imamo doma zdaj pravi mali upor.

V službi pa prav tako ne morem ničesar napisati, kajti sem pod neprestanim nadzorom stroge šefice (ki je po naključju tudi moja mati). Drug, prav tako nezanemarljiv razlog, pa je, da imamo v službi te strani blokirane. Da ne bi po nepotrebnem izgubljali časa na spletu, je uradna  razlaga…

Skratka, takoj ko vsaj za silo usposobim kakšno od zadev, napišem objavo, prav?

Še enkrat pa najglobje opravičilo vsem, ki me tako pogrešate (ja, saj vem, sam sebi lažem). Upam da uživate poletje, kot se le najbolje da. Za razlko od nekaterih, ki izgubljamo živce na vsakem vogalu, pa še vmes, če se  le da.

Zdaj pa da vidimo, ali je telefon stavkokaz ali ne…

 LP

Obstaja toliko razvad in navad, kolikor je ljudi na svetu, pa še kakšna več najbrž. Odvisnosti je v bistvu še več, saj smo lahko odvisni od prav vsake stvari (materialne ali nematerialne), prav tako pa še od ljudi in razvad ter navad; obstajajo odvisnosti od spolnosti, dela, računalnika, igric, čokolade, hrane, pijače, drog, telefona, interneta, iPodov, knjig, večernih sprehodov v naravi, nenazadnje blogov.

Zakaj sploh smo odvisni od nečesa? Je to zaradi golega užitka ali potrebe po neki gotovosti, varnosti? Človek se počuti bolj varnega, kadar ve, da se bo z določenim ravnanjem lahko spravil v boljšo voljo in, neke vrste, ekstazo. Hkrati pa prav odvisnosti povzročajo slabo voljo in stres ter negotovost, saj kljub želji po intervalu ni vedno jasno, kdaj boš prišel do svojega "fiksa".

Zdaj, ko že šest ur in 37 minut (ne pretiravam, resno) gruntam, kaj napisati v četrti odstavek ter kako omejiti filozofiranje o naravi odvisnosti in razvad, se mi je v glavi posvetila ideja, da bi se lahko odpovedal kaki svoji odvisnosti. Priznam, da se mi ne da več pisati o tem, kaj je odvisnost, gremo se raje, čemu se lahko odpovemo.

Nisem odvisen od čokolade, ker je pač ne maram preveč, zato odvajanje ne pride v poštev. Od telefona tudi ne, čeprav je račun za prejšnji mesec prekleto visok (ZDA in paranoični starši pač naredijo svoje). Alkoholik nisem, narkoman pač tudi ne. Kadim ne. Na internetu ne preživim več veliko časa, ker sem enostavno ugotovil, da nimam kaj gor počet. Od športa še nisem odvisen, čeprav grem nekako v to smer. Večerni sprehodi v naravi mi niso všeč, ker če si sam, to pač ni to. Od seksa ne morem bit odvisen…

Od česa sem torej odvisen? Pustimo zrak, hrano, vodo, govorim o stvareh, ki niso bistvenega pomena za preživetje. To je sicer skregano z logiko in naravo same odvisnosti, saj je prav bistvo le-te, da nam brez nje živeti ni.

VIR

"Hevreka!" je zavpil Arhimed že nekaj tisoč let tega. Bojda se je ravno spravil v kad in k umivanju (očitno prvič v življenju), ko je opazil, da se je gladina vode dvignila. Takoj je razumel, da je volumen izpodrinjene vode enak volumnu njegovega telesa (tako, še malo zgodovinsko-fizikalne izobrazbe). Logično.

Hevreka pa je pred nekaj trenutki zavpil tudi en poba za računalnikom, ko se mu je utrnila ideja, katere odvisnosti se bo znebil. Ideja je odlična in jo bo začel izvrševati takoj, ko dokonča objavo (kar bo pri trenutnem tempu trajalo še nekaj desetletij). Je pa postavljen pred hudo dilemo: naj razkrije svojo odvisnost ali ne? Če jo bo, bo njegov ugled močno okrnjen (saj ne, da ima zdaj kak ugled) in anonimnost, h kateri resda ne teži preveč, se bo razblinila tako hitro kot letošnji sneg. To pa ga ne bi ravno navdušilo.

Po drugi strani pa bi bilo pošteno, da če se že odloči za javno odpovedovanje svoji odvisnosti, vendarle razkrije, katera ta je. V glavenm, res huda dilema, ki terja globok premislek, zato ohranimo status quo.

Nekaj časa sem nihal med dvema odvisnostima: odpoved blogu ali pa odpoved tej, katero sem izbral. Upam, da sem izbral pravo.

Izbrati moram še kazen: hm, za vsako pregrešitev dodam naslednjemu teku dodatne 3 km. Zmenjeno? Je.

Pa ti, katere so tvoje odvisnosti? Kateri se boš odpovedal-a? Predlog: vsak naj izbere eno odvisnost, katere je sit in se odloči, da se je bo znebil. Recimo temu AO - Anonimni Odvisniki. No, daj no, ne zavijaj z očmi, hitro se spomni odvisnosti, jo napiši (magari na list), določi kazen za greh in se prijavi spodaj. Skupaj zmoremo vse!

Vevericious se je dolgočasila. Zelenico je poznala kot lasten žep, vse želode je že preštela, z vsemi kolegicami popila kavo. Točno je poznala urnik Markusa, ostrostrelca na strehi velike hiše, ki ji je bil posebno pri srcu, saj je vedno imel pri sebi kak posladek. Vedela je, kdaj pride g. Grmiček na jutranje igranje v peskovnik - takrat so se vse veverice morale postaviti v vrsto, nasmehniti in se nastavljati Grmičku, da jih je lahko počohal za ušesi. Vevericious je šla ta rutina že precej na živce, toda vedela je, da bo trajala vse dotlej, dokler bo živela na tem kosu zemlje.

Tako je Vevericious nekega večera stala ob ograji,  ki je oznanjala konec ozemlja, ter hrepeneče zrla v ogromen park proti visokemu stolpu. Morda na tem mestu ni odveč dodati, da je to zelo ukaželjna veverica, ki jo zelo zanima svet. Nikoli ne bo jasno, kaj jo je tisti trenutek prijelo, toda storila je nekaj nezaslišanega, nekaj, česar ni storila še nobena veverica v zgodovini pred njo: odločila se je, da gre.

Hitro je stekla v svoj brlog in zložila svoje stvari v nahrbtnik. Niti ni imela tako veliko: le polletno zalogo lešnikov, nekaj fotografij, ki so ji jih podarili obiskovalci, odejo in kavni set z logotipom predsednika (na ta set je bila zelo ponosna, saj ga je dobila kot nagrado za najbolj vzorno veverico na dvorišču, podaril pa ji ga je sam predsednik, katerega sicer ni marala). Kredenco je pustila, saj je zmanjkalo prostora v nahrbtniku.

Zdaj pa: kam? Park pred hišo je poznala bolj kot lasten žep, zato se je bilo treba iti dlje. Ni čisto vedela, kam naj gre, zato je pocukala za hlačnico bližnjega stražarja:

“Oprostite, my dear Sir, ampak , you know, I’m nova in the mesto and nimam pojma, where to iti. Mi maybe lahko pomagate?”

“But of course my dear. Ste tu turistično ali poslovno?” jo vpraša stražar.

“Khm, turistično,” mu odvrne. Mala bela laž ne škodi, kajne?

“Sure. Glejte, go to the museji, še posebej Air and Space museum. And obiščite the spomnike. Washington je very lepo city,” ji pomaga stražar.

“Ah, so. No, thank vam very much!” se mu je še zahvalila ter jo na hitro podurhala stran, saj ni želela, da bi prijazni gospod kaj pomislil, da je ubežnica.

Ko je bila že ravno v bližini, se je odločila, da bo najprej obiskala daljno sorodnico, ki je živela v neposredni bližini Washington Monumenta.

Previdno je prečkala cesto in se odpravila velikemu obelisku naproti. Ni ji bilo popolnoma jasno, čemu služi ta velik kamen sredi trave. Po njem ni mogoče plezati, je neužiten pa še ne preveč lep. Ljudje čakajo v vrsti po polovico dneva, samo da bi si ga ogledali od znotraj. To je bilo mali Vevericious nedojemljivo. Kaj ni lepše plezati po drevesih in iskati želod?

Kakorkoli že, ko je prispela do bivališča daljne sorodnice, je ugotovila, da je zapuščeno. Pravzaprav brloga niti ni bilo več, saj so na njegovem mestu postavili stojnico s hotdogi.

“Kaj pa zdaj?” se je vprašala mala veverica in bila prvič na svojem popotovanju malo prestrašena. Nato ji je šinilo v glavo, da pa lahko sestrično v osmem kolenu pokliče:

“Hello, my dear sestrična, how are you?”

“Oh, hello Vevericious, odlično, hvala. Pa ti?” se je je razveselila sestrična.

“Great. Videla sem, da so ti porušili home.”

“Yes, tako je. Zdaj živim v Europe.”

“Europe? Awesome.” se je navdušila Vevericious.

“Yes, ni slabo. Come and obišči me kdaj, imamo veliko place to spat.”

“Veš, my dear, da bom to res storila. Se vidiva čez par days, ok?”

Ta pogovor je malo veverico navdal z veliko optimizma.Z veliko lakoto je vzela pot pod noge in se odpravila proti Jeffersonovemu spomeniku.

Mož ji je bil všeč. Toliko je storil za njej ljubo deželo. Pa še tako lep spomenik v čudovitem praku, polnem dreves, so mu postavili. Malo je začela oklevati, če bi sploh šla v Evropo, saj je bila resnično navdušena nad parkom. Toda, počasi se je že nočilo, zato se je hitro zavlekla v bližnji veveričji hotel, si provoščila wellness in tajsko masažo, ter se odpravila spat.

Naslednjega dne je vstala že navsezgodaj, saj je svoj zadnji dan v mestu res morala zkoristiti. Receptorja je povprašala o tem, kaj se res splača v mestu v enem dnevu še videti. Priporočil ji je svetovno znani živalski vrt, kjer so doma tudi njene sorodnice.

Njegov nasvet je upoštevala, zato se je s podzemno železnico odpeljala na drugi konec mesta.

Bilo jo je rahlo strah, saj ni uspela kupiti vozovnice, zato je odklonila vsakršno slikanje na vlaku (in zato se mora cenjeno bralstvo zgolj zadovoljiti s sliko male Vevericious na tekočih stopnicah - avtor pa daje roko v ogenj, da je slika nastala na podzemni železnici).

Vožnja je bila vse prej kot prijetna, malo zaradi strahu, malo pa zaradi neizmerne gneče ljudi, ki so hiteli na delo. Toda po nekaj deset minutah je vendarle prispela na namembno postajo. Zaradi zgodnje ure je na vlaku malce zadremala in skoraj zamudila svojo postajo, iz vlaka je skočila dobesedno v zadnji milisekundi, saj bi v nasprotnem primeru bila ob rep (že tako ji je vlak izpulil dve dlaki).

Že ob vstopu je zagledala največjo znamenitost živalskega vrta. No, vsaj za živali, saj se vse zelo rade slikajo ob velikem levu. Naša mala veverička ni bila nobena izjema.

Bralstvu je najbrž takoj jasno, kakih ogromnih razsežnosti je ta lev. Res strašna zver, pa vendar si je naša pogumna zverinica upala stopiti pod njega.

Po parku je žal zaman iskala svoje sorodnice, toda je pa naletela na plaketo, posvečeno prav njim.

Kako je bila ponosna na svojo vrsto! V tako pomembnem vrtu prav tabla, posvečena njej… Solze so ji stopile v oči.

Drugače pa v parku ni bilo nič pomembnega, ljudje so se zgrinjali pred ogrado, posvečeno nekemu črno-belemu medvedu. Pha, si je mislila, pa res ni nič posebnega, očitno postaneš slaven že, če te nekdo udari po očesu in imaš zato črnico.

Dovolj je imela tovrstnih neumnosti, zato se je vrnila v mesto. Ravno dovolj časa je še imela za obisk vesoljskega muzeja, ki ji ga je predlagal prijazni stražar.

Naprava, s katero so ljudje bojda (sama temu ni čisto verjela) hodili po veliki krogli sredi nočnega neba, ji je bila kar všeč. Razmišljala je, če ne bi mogoče z nečim takšnim prišla še hitreje v Evropo (kjerkoli je že to), vendar za čakanje ni bilo časa, saj se ji je mudilo na letalo. Rekla si je: “Za vsak slučaj grem raje na letalo, v primeru da tale zadevica ne dela in so spet ljudje lagali, kot to odlično znajo…”

Pograbila je svoj nahrbtnih in stekla k avtobusni postaji. Voznik je bil prav prisrčen, na ves glas se je smejal, ko ga je vprašala, če bi se lahko peljala zastonj, saj nima več denarja. Nekaj je še omenjal neko kamero, ki naj bi bila skrita, toda to njej ni bilo pomembno, važno je bilo, da je dobila zastonj prevoz.

V vožnji je uživala, saj se je nasploh prvič peljala z avtobusom; za razliko od podzemne železnice pa je tukaj videla, kje se pelje, kar jo je pomirjalo.

Na letališču je vse potekalo gladko, veliko so se le smejali in zopet omenjali skrite kamere.

Sedež v prvem razredu velikega jeklenega ptiča ji je bil všeč. Prostora za noge je bilo veliko (res, da ga sicer veliko ni rabila, toda misel je tista, ki šteje), varnostni pas je bil prilagojen prav njeni velikosti, prav tako filmi, ki so jih vrteli po televiziji. Vsi so govorili pravzaprav ravno o zgodbi, podobni njeni: kako živali pobegnejo iz zapora v divjino… Naslova si ni zapomnila, bojda nekaj v zvezi z velikim otokom v Afriki.

Takole se je sprehodila po letalu, nato pa trdno zaspala.

Ko je letalo pristalo, je bila precej živčna, saj je imela občutek, da se je znašla v povsem neznani deželi, kjer živijo tujci. Toda na njeno veliko presenečenje jo je na letališču pričakala sestrična z vso družino. Odpeljali so jo k sebi in tam so rajali tri dni in štiri noči.

Zdaj pa se mala Vevericios potepa po Evropi in doživlja tisoč in eno noro dogodivščino. Kdo ve, morebiti pa boš del naslednje prav ti?

VIR

Vsem bralcem in bralkam se zato iz dna srca opravičuje, da je pobegnil že v štirih dneh od prihoda iz ZDA ter pred tem uspel spisati le eno samo samcato objavo. Je pa prebral prav vse vaše zapise, prav tako je že v pripravi nova objava s prav posebno glavno junakinjo! Več o tem, ko se vrne.

Torej, sporoča vsem še enkrat najglobje opravičilo, da je zopet odsoten (a ni pezde? ) ter vljudno vabi, da blog obiščete ponovno naslednji konec tedna. Vmes ga pa tu spodaj lahko šimfate, kolnete, brcate, mu zaželite vse najslabše. Si zasluži.

Skratka, kljub temu, da je taka baraba, da je šel na dopust brez zvestih blogarskih kolegov, vam vsem pošilja lepe sončne pozdrave in upa, da se imate prav tako dobro kot on, če ne še bolje

LP

vaš Canadian

Kako je bilo? Hm, izjemno. Imela sva se res zelo lepo, uživala sva sto na uro (milj, da ne bo pomote ). Mesta sva precej dobro spoznala, okolico malo manj. To je pravzaprav edina večja napaka, ki sva jo storila, saj sem skoraj prepričan, da je podeželje precej lepše in prijaznejše od mest. No vsaj nekaterih.

Boston je čudovit, Washington prav tako. Slednji je mogoče za otenčič prevlažen: zadnje dni je bilo približno 35 stopinj Celzija ter vlažnost okrog 95 %. Ampak je ves zelen in daje človeku občutek, da lahko normalno diha (čeprav defacto dejansko ne more, ker je prevroče ). New York pa… no, je New York, svet zase. Nikoli, ok, se popravljam, zelo težko bi se privadil na življenje tam. Enostavno preveliko, preveč ljudi, preveč betona, preveč prometa, premalo zelenja. Daleč od mesta po mojem okusu.

Hja, zdaj pa ne vem, nekako sem imel v mislih napisat nekje sto dvainsedemdeset objav samo na to temo (zvesti bralec pozna moje težave z izbiranjem tem za pisanje), ampak bi to morebiti le izpadlo malce patetično. Ok, precej, priznam. Zato bom raje v tole objavo strnil vse skupaj in mogoče pripopal še kako sliko, pa bo volk sit in koza cela (ali po blogersko: bo dejansko kdo to prebral, jaz bom imel pa objavo)

Že v prejšnji objavi sem napisal da odhajam. Obljubil sem tudi, da bom probal spisat kako objavo iz one strani luže, vendar mi to očitno ni uspelo. Sem pa prebral vse vaše komentarje in se na tem mestu zahvaljujem helenci, zviti, nevenki, morfeju, tomažu, pikici, mašonu, saily, sparkici, puščavski rožici, tejkli, snow, vyagrahu, prpi in nenazadnje katj1 se zelo zahvaljujem za dobre želje, no pa tudi ostalim, ki pač niste pustili komentarja

Skratka, v sredo zjutraj sva navsezgodnje letela iz Ljubljane (s Pučnika) v Frankfurt. Vse super, le 20 minutna vožnja z avtobusom po letališču se nama je zdela zanimiva, ogromnih razsežnosti sva se pa pravzaprav zavedla šele, ko sva skoraj eno uro hodila z enega dela terminala na drugega Zadeva je ogromna! Seveda je bilo takoj jasno, da vse nikakor ne bo moglo tečt po načrtu. Zato se je pokvarilo letalo. Ja, malo pred vzletom so ugotovili, da ima tako hudo napako, da nikakor ne smemo vzleteti, zato so odhod prestavili za nedoločen čas - no, do odprave napake. Stranišča so popravili v 3 urah in lahko smo šli.

Let tja. Muka. Dva skoraj dvometrska tipa sva sedela prav na sredini letala, na vsako stran sva imela pa še vsak "svojo" slonico. Resno, ne vem, kako jim je to uspelo, ampak stlačili so naju med dve vsaj sto petdeset kilogramski ženici. Zato se je 8 ur vleklo kot hudič.

Ne samo lepega, tudi hudega je enkrat konec (čeprav to traja mnogo mnogo dlje - ali pa se vsaj zdi tako), smo vendarle pristali v Bostonu. Saj vsi poznate zgodbe o famozni imigracijski službi v ZDA oz njihovi Border control? No, najin uradnik je bil ekstra previden in ekstra siten in ekstra sumnjičav. Vsa vprašanja v zvezi s potovanjem, družino, faksom (celo po ocenah me je vprašal), natančen pregled kart, denarja in celo za kreditne kartice ni bil ziher, da so prave. Na koncu nama je vendarle verjel in nama odobril vstop. Jasno pa prej poskeniral prstne odtise in šarenico. Država paranoikov.

Nahrbtnika sta prišla z nama, zato sva po hitrem postopku odpeketala v hostel. Spala sva v YMCA Zanimiva zadeva, sobe so čiste in je popolnoma fajn. Pa še relativno blizu mesta. Boston sva kar prehodila, Harvard je super dober, nekaj popolnoma drugega kot naša UL. Samo mesto je pa precej evropsko. Niti ni bilo tako soparno, nevenka, se je dalo normalo preživet. Vsaj v primerjavo z drugima dvema.

Tudi 4. julij, dan ameriške neodvisnosti, sva preživela v Bostonu. Precej drugače ga praznujejo, kot mi denimo 25. junij. Vsi so na prostem, številne parade potekajo po mestu, še posebej v Bostonu, ki ima pomembno zgodovinsko vlogo pri osamosvajanju. Tu pa je še posebej lepo zvečer, ko se na obrežju mestne reke Charles River zbere nekje pol milijona ljudi. Ob reki je namreč nek park in vsi s seboj prinesejo razne deke in stole, ter si jih razpostavijo po parku, zakurijo žare in se imajo lepo ter čakajo na vrhunec večera, ie. največji ognjemet v državi. Dejansko je ogromen in noro lep. Pa še to: saj veste, da imamo pri nas na državni proslavi vedno tudi prelet vojaških letal? Hehe, pri nas pač preletavajo pilatusi, v zda pa to počnejo njihova vojaška letala. In ko te zelo nizko nad mestom preletita dva lovca, recimo da sta bila F-16, je to res poseben občutek. Množično navdušenje pa vse še potencira.

V New York sva potovala z vlakom, kar je trajalo cca 4 ure. Res je bilo precej udobno in bi bilo najbrž hitreje, če bi zadeva tudi delovala. Tako pa se je dvakrat ustavil za 15 minut. Sprevodnih nas je miril, češ da bodo napako takoj odpravili in dejasnko so jo kmalu. Ampak kljub vsem prošnjam najvišji avtoriteti pa klima ni hotela crknit… S temi klimami so sploh obsedeni. V trgovinah je izjemno hladno, vsi so zelo oblečeni. Razlika med temperaturama v trgovini in zunaj je pogosto višja od 15, 20 stopinj. Noro. Zna bit pa prijetno ko hodiš po ulici in se odprejo vrata trgovine - takoj zapiha mrzel veter na ulico ter te malo ohladi Pa še to v zvazi s klimami: v zadnjem hostlu v Washingtonu je bila nastavljena na 60 stopinj Fahrenheit, kar je nekje 15,5 naših stopinj. Potem, ko je sama naprava zamrznila, so vendarle malo zvišali temperaturo.

New York. Mesto, v katerega se najraje ne bi več vrnil. Tako utesnjeno je, umazano, polno ljudi. Saj je zanimivo, celoten utrip mesta je zanimiv. Tudi sprehajanje med visokimi stavbami ima svoj čar. Ampak to ni to. Meni pač ni bil všeč, s svetlo izjemo Central Parka. Že nasploh sva preživela ogromno časa po parkih, tukaj sva se pa v nedeljo popoldne lepo ulegla sredi parka in gledala nekaj tekem mestne lige v softballu. Res je bilo fajn. Pri parkih je treba samo paziti na določene stvari, predvsem na veverice, ki jih je res povsod ogromno. Načeloma niso nasilne, so pa izjeme, saj je ena napadla Jureta (brata), ko se ji je preveč približal. Hujšega na srečo ni bilo.

Washington je pa popolnoma drug svet kot New York. Stavbe so vse nizke, mislim da je omejitev nekje 10 nadstropij oz. višina kupole Kongresa. Polno je zelenja, dogajanja. Res enkratno mesto, če odštejemo vlago. Vse pomembnejše stavbe so zdaj zaprte za javnost, npr. Bela hiša, FBI in Pentagon so včasih imeli vodene oglede, zdaj pa je vse zaprto, na strehah pa mrgoli snajperjev. Ima pa nekaj odličnih muzejev, e.g. National Air & Space Museum. Kar je pri vsem skupaj najboljše, je, da so zastonj Enako velja za Kongres, ki pa ima vodeno turo, ki traja celih 30 minut, od tega varnostni pregled traja približno 20 minut. Res, če bi bilo treba plačat, bi zahteval nazaj denar.

Kaj je bilo še kaj takega? Aja, hostel je bil prezaseden, zato sva prvo noč prespala na kavčih zastonj. Na letu za München ni bilo sedeža za naju, čeprav sva imela karte kupljene, zato sva morala počakati skoraj do konca, ko so ugotovili, da so nekaj zamešali in da sedeža sta bila že od začetka. Pravzaprav je bilo še 16 prostih sedežev Let je bil nočni, spala nisva nič. Letalo do Ljubljane je bilo res malo, za 50 ljudi, let traja dobre pol ure in kljub temu delijo hrano. Potrata denarja, stevardesi sta pa itak ta full speed, ker morata v tem času vse potalat in pospravt. Domov sva prišla, meni so nekje na letališču prebrskali tavelik nahrbtnik, zdaj sem se tudi že naspal, tako da je življenje lepo

Drugače so pa Američani zelo prijazni. Definitivno drži, kot pravi Lonely Planet, da nikar ne pričakuj, da bo kdorkoli vedel kaj o tvoji državi, čeprav te zna že naslednji presenetiti z odličnim poznavanjem vse problematike. Vodička v Kongresu niti ni dobro vedela, kje je Evropa (preverjeno), medtem ko je varnostnik 10 minut kasneje vprašal, če sva iz Slovenije in nato začel govoriti slovensko! Govoril je povsem pravilno, zaželel nama je lep dan in prijetno potovanje ter še nekaj razlagal o sebi. In ne, ni bil potomec Slovencev, saj je tu precej malo črncev Pač ga zanima vzhodna Evropa, pravi.

Vsaka stvar, ki jo kupiš, je XXXXXXXL. Mala kava ima 414 mL, srednji ledeni čaj je velik za dva normalna mobilna telefona, ker je več kot liter in pol vode, največji meni v največji verigi hitre prehrane pa vsebuje pol kilograma krompirja in galono kokakole, kar je nekje 3,785 L. Če veš vse to, ni težko ugotoviti, zakaj je ogromno ljudi zelo debelih in zakaj v trgovinah prodajajo hlače s številko širine nad 46 (jaz imam npr. 33-34). Seveda pa ne smemo pozabit avtomobilov, ki so vsi po vrsti nekajkrat večji od naših. Cliov in golfov tam ne boste našli (bila pa je en "zajeban" črnec v Yarisu res je smešno zgledalo), je pa cel kup terencev in poltovornjakov ter avtomobilov s 500 kM.

TUKAJ je na voljo še nekaj malega slik. 46 od 600.

No, tojto. Zagotovo sčasoma pride še kaka zgodba o tem, drugače pa nazaj v stare tirnice…

Odhajam. Za 14 dni odhajam tja daleč čez lužo. Z bratom sva se namreč odločila, da greva pogledat "obljubljeno deželo", ki to že dolgo ni več. In jutri, no pravzaprav že danes, je dan O - dan odhoda namreč.

Že čez 7 ur bom udobno zleknjen sedel na letalu in čakal na polet proti Frankfurtu, od koder bova poletela Bostonu naproti. Hej, tja prideva le 2 uri za vzletom, očitno je zadeva bližje, kot bi si človek mislil… Kaj je že to, časovna razlika?

Dobri trije dnevi Bostona, kjer bova preživela tudi znameniti 4. julij, dan ameriške neodvisnosti, nato pa hop na vlak proti New Yorku. Po petih dneh pa še v prestolnico, Washington, od koder 14. julija odletiva domu (in civilizaciji?) nasproti.

Zanimivo bo. Pričakovanja jasno da so, kakšna pustimo ob strani. Reisefieber na višku

Blog bo do vrnitve predvidoma vsaj malo počival. No, če bo možnost, pa se oglasim tudi s kako objavo in kratkim potopisom.

In za konec pravzaprav tisto, kar ste vsi pričakovali: a vam kaj prinesem? Hehe, sveta trojica bi že skoraj morala kaj dobit Bomo videli

Tako, grem. Lepo se imejte, uživajte poletje in se spet čujemo 14. julija, če ne že prej!

Lep pozdrav,

za vedno vaš Canadian

Torej, neizpodbitno dejstvo (pravniki temu pravimo praesumptio iuris et de iure) je, da vsi živi organizmi (namerno izpuščam anaerobne zadevice) dihamo. Za ta proces, ki je, roko na srce, sorazmerno kar pomemben za življenje sicer res uporabljamo različne organe, npr. pljuča, škrge, vzdušnice ipd. (no, ne vem, če je še kaj, ker pač nisem strokovnjak na tem področju).

Ljudje smo sesalci (nekoč je neka sošolka pri angleščini napisala, da smo vacuumm cleaners), zatorej uporabljamo za dihanje pljuča. Ta ležijo, v kolikor je komu to neznano, v zgornji polovici trupa, nekako nad trebuhom. Smo pa hkrati tudi lena bitja (ne spodobi se, da bi nas imenoval za lenivce - to bi bila krnitev ugleda uboge živalske vrste s tem imenom), zato često uporabljamo za dihanje tudi trebušne mišice, no pač tudi tisti del, ki ga ne bi bilo treba. Kar poglej svoj trebuh, nedvomno tudi ti kdaj dihaš s trebuhom. Trebušno prepono je resda treba uporabljati, spodnjih trebušnih mišice pa ne.

Kako ima to veze z lenobo ljudi? Število ljudi, ki so preleni za vsakodnevno telesno vadbo, narašča. Skladno s tem narašča tudi število preobsežnih ljudi, katerim niti na pamet ne kapne, da bi naredili kaj za svoje telo, zdravje in postavo. Obisk fitnesa je za večino tovrstnih osebkov zelo podoben uporabljanju deodorantov - strogo se mu izogibajo, čeprav jim nikakor ne more škoditi (predolga zgodba, ki naj bo povedana kdaj drugič).

Kaj pa ti ljudje še vedno počnejo? Dihajo. Gor, dol, gor, dol, gor, dol, gor, dol, gor, dol, gor, dol… Tako dela prsni koš in trebušne mišice. Ne vem kako, toda ob včerajšnjem pogovoru je pikica prišla do odlične ideje, da bi lahko pravzaprav to izkoristili za telesno vadbo. Dihanje namreč.

Pravzaprav je res enostavno. Vse, kar bi morali storiti, je, da bi morali povečati maso zraka. Ljudje bi tako morali bolj uporabljati mišice, te bi se bolj razvile in nenadoma bi imeli vsi šestorčke oz. radiatorčke (čokoladice) ali kakorkoli že pač imenujete natreniran trebuh.

Seveda je tu več vprašanj, predvsem kako povečati maso zraka tako, da bi ljudje še vedno lahko normalno dihali (kajti predvidevam - glede na to, da nisem biolog, se lahko tudi motim - da bi večja masa zraka škodovala kapilaram v pljučih, ki so narejene le za določeno maso…), ter kako razrešiti veliko ekonomsko in socialno stisko milijonov zaposlenih v fitnes klubih, ki bi nenadoma ostali brez dela. To bi dejansko bil hudič, saj imamo že v našem malem mestecu ob metropoli približno 5 fitnes centrov, pa nas ni več kot 10.000 (ok, v občini morebiti). Nedvomno je res, da bi nekateri ostali, saj bi ljudje še vedno želeli nabildati roke, noge, zadnjico ipd. toda žal ne v tako množičnem številu.

Ampak resno, zamisli si idealno situacijo: sediš na kavču, udobno na pol zleknjen, na televiziji tvoj najljubši film/telenovela/šport/pornič, ti v eni roki steklenico piva (predpostavljam, da pornič le gledaš), v drugi pa čips, nažiraš se kot svinja, a obenem veš, da to ne bo škodovalo tvoji izjemni postavici, saj ob vsem tem tudi dihaš, ergo vadiš mišice… Kje podpišem?

Seveda nas bi kmalu zaj*bala mati Narava oz. njena zlobna sestra dvojčica Evolucija, ki bi hitro poskrbela, da bi se temu prilagodili…

VIR

Danes sem v enem od osrednjih časnikov zopet bral o onesnaževanju okolja, o vseh imisijah, ki jih izpuščamo v zrak, strupenih plinih, globalnem segrevanju in raznih apokaliptičnih scenarijih, ki se napovedujejo.

Dihanje je, zelo poenostavljeno, proces, pri katerem prihaja do izmenjave plinov v dihalnem organu. Kisik noter, ven pa ogljikov dioksid in voda. Kisik se porabi pri celičnem dihanju, ki je, res poenostavljam, recimo podobno gorenju: hrana s pomočjo kisika “zgori”, pri čemer nastanejo energija, ogljikov dioksid in voda.

Iz okolice torej posrkamo kisik (egoisti), oddamo pa ogljikov dioksid, ki je toplogredni plin. V vdihanem zraku je največ dušika in skoraj 21 % kisika ter 0,04% ogljikovega dioksida, v izdihanem zraku pa je približno 16 % kisika in 4 % ogljikovega dioksida. Povprečen vdih človeka znaša nekje pol litra zraka (to velja za mirovanje, ob naporu je jasno večji), kar pomeni, da vdihnemo z vdihom deci in pol kisika ter le 0,2 mililitra ogljikovega dioksida, izdihnemo pa le 80 mililitrov kisika in kar 20 mililitrov ogljikovega dioksida. To pomeni, da v primerjavi z vdihom izdihemo kar 100-krat več ogljikovega dioksida.

Na svetu nas je že več kot 6,6 milijarde. Ljudi namreč. Tako bi vsi, če naenkrat izdihnemo, proizvedli kar 132.000.000 L ogljikovega dioksida naenkrat, kar pomeni 261.360.000 g ogljikovega dioksida kar naenkrat izpuščenega v zrak. Le pri enem vdihu. In glede na to, da izdihnemo 15-krat na minuto, to znaša 7.884.000 izdihov letno na osebo. Ostale številke si preračunaj sam, pridejo pa kar velike.

Hehe, nikakor nočem kakorkoli opravičiti onesnaževanja z izpusti raznih plinov iz tovarniških dimnikov, izpušnih cevi ipd. Vse, kar želim povedati, je, da postaja ta planet počasi prenaseljen, saj ima taka množica ljudi za posledico tudi povečanje drugih vrst izpustov. Že dihanje šestih milijard in pol ljudi kar relativno obremenjuje ozračje, kaj šele vse, kar pride zraven…

Sestavljeno ob prijazni pomoči pikicevelike, wikipedie in ostankom znanja biologije celice iz prvega letnika gimnazije… Še posebej zaradi slednjega, ki je precej pomanjkljivo, prosim za razumevanje, da gre za veliko poenostavitev. Hvala

Sestrična ima danes rojstni dan, zato ji še enkrat čestitam. V naši družini je nekako običaj, da se za rojstni dan priredi kosilo ali piknik in se povabi pač ožji del sorodstva, ki vključuje tudi bratrance in sestrične. Torej tudi nas. In ker so moji vsi na morju (barabe), sem bil primoran sam prevzeti dolžnost obiska ter se odpravit na piknik.

Vsak je najbrž že bil v položaju, ko mu je bilo več kot očitno, da je na danem kraju v danem času neki prisotni osebi popolnoma odveč, da se je počutil kot zadnji iztrebek na tem svetu, za katerega se nihče ne zmeni? Bralec še ni bil v tem položaju? Nikar ne zavidaj…

Tja sem prišel točno takrat, kot mi je bilo naročeno. Tetina družina ima relativno velik vrt za center mesta, v sosednji hiši pa živijo še "stričevi" (ni moj stric, temveč mož moje tete) starši in njegova sestra z družino (ie. družina Gisele in Sabine). Pridem torej na vrt in zagledam sestrično in "strica," kako pečeta na ražnju. Ju pozdravim. Nič. Pozdravim glasneje. Me pogledata. Še enkrat pozdravim in pomaham. Se obrneta stran. Ok, tudi prav. Grem do njiju in ju pozdravim. Odgovor: "Oj, a si že tu? Sploh te nisva videla." Ma ne me je*at, stal sem 4 metre stran. Ampak dobro, se zgodi.

Ponavadi se pri obisku slavljenca le-temu najprej čestita in izroči darilo. Nekako sem pričakoval, da bo tudi tokrat tako. Seveda sem se zaračunal, saj nisem upošteval dejstva, za katero družino gre. Slavljenka je tako še naprej pekla in se neki pizdila. No, grem počakat v senco. V tistem pa prideta stara starša sestrične in, glej ga zlomka, ona priteče vsa vesela in nasmejana, ji čestitata in izročita darilo. Vsa vesela se obrne in hoče it, ko sem vendarle zinil, da bi ji pa tudi jaz rad čestital. "Aja, no, pa dej no, če že moreš." Kaj za vraga?!?!

Čestitam in dam darilo. Nagradno vprašanje: kaj omikani ljudje rečejo, ko jim nekdo nekaj da? No te besede nisem slišal. Odprla je darilo starih strašev, v mojo vrečko pa pogledala in rekla sestri, naj ji, pazi to, vrečko z vsebino hitro spravi izpred oči. Odpuljeno, ni kej… Očitno nezaželjen.

Kosilo je bilo, khm, zanimivo. Recimo da je bilo hranljivo. Skratka, ne bi bilo omembe vredno, če se ne bi dogodil vrhunec stoletja. Za mizo sta sedeli tudi Gisela in Sabina. Pravi "blondži," tupi kot noč. Žal. Tega se res vsi zavedamo, še najbolj pa očitno sestričin fant (res kul poba) in jaz. Dan ne bi bil popoln, če si ju ni bi privoščila.

Začel je on. "Hej, Canadian, kje pa ti ješ na bone?" "Uf, na faksu večinoma." "A potem je zdej že kej boljš za jest, ni več tako zanič?" "Ja, se izboljšuje." "Kaj si mi že zadnjič pravil, da si videl?" Zastrigli sta z ušesi. "Aja tisti incident misliš, ko je razdeljevalcu hrane padel zrezek na tla, nato ga je ponesreči pohodil in ga dal nazaj?" "Tega ja." Nato pa ena: "Kaj je bilo?" Jaz: "Aja, ne veš? Zadnjič sem šel jest, in je ravno, ko je meni nalagal na krožnik, ponesreči spustil zrezek na tla. Neki mu je bilo potem nerodno in ga je še ponesreči pohodil. Meni je nato dal novega, sem pa potem videl, kako ga je pobral in ga dal nazaj v posodo ter enemu fantu za mano na krožnik." "KAJ?! O fak, jaz pa tam pogosto jem…" "Ma ja, sej dokler ne veš, kaj ješ, je vse dobro." "Sam res. Ojej. Zdej pa ne grem nazaj."

Najbrž ni potrebno dodatno pojasnjevati, da sva si vse izmislila in da so to pokapirali vsi, razen njiju. Sploh je bilo očitno, ker sva zraven umirala od smeha.

Ko sem končno odhajal, me je pozdravila le teta, ostali, ki so sedeli poleg, pa so se obrnili stran.

Res ne vem, kako naj komentiram. Tako omejenih ljudi ne srečaš vsak dan. In oni se imajo za nekaj več, mislijo, da so najboljši v mestu, hkrati pa ostale krivijo za vsako napačno stvar, ki se zgodi. Poznajo vse v mestu in jih često z vsakim vlačijo po zobeh, čeprav so v neposrednem kontaktu z zadevno osebo silno prijazni in prilizljivi. Noro.

Aja, še čestitke vsem bralcem ob dnevu državnosti!

P.s.: odgovor na vprašanje je hvala