Arhiv za 'Sem ter tja' Kategorija

canadian

Nazaj. Back. Zurück.

Vsega lepega je enkrat konec. Slej kot prej. Dejstvo. Zato sem tudi prišel nazaj. In sem doma, po slabih štirinajstih dneh potovanja po vzhodni obali ZDA, no, le delčku vzhodne obale, sem spet tu. Še vedno pod močnimi vtisi ter približno 6 ur za vami. :) Tale časovna razlika je kar hudič.

Kako je bilo? Hm, izjemno. Imela sva se res zelo lepo, uživala sva sto na uro (milj, da ne bo pomote ;) ). Mesta sva precej dobro spoznala, okolico malo manj. To je pravzaprav edina večja napaka, ki sva jo storila, saj sem skoraj prepričan, da je podeželje precej lepše in prijaznejše od mest. No vsaj nekaterih.

Boston je čudovit, Washington prav tako. Slednji je mogoče za otenčič prevlažen: zadnje dni je bilo približno 35 stopinj Celzija ter vlažnost okrog 95 %. Ampak je ves zelen in daje človeku občutek, da lahko normalno diha (čeprav defacto dejansko ne more, ker je prevroče :D ). New York pa… no, je New York, svet zase. Nikoli, ok, se popravljam, zelo težko bi se privadil na življenje tam. Enostavno preveliko, preveč ljudi, preveč betona, preveč prometa, premalo zelenja. Daleč od mesta po mojem okusu.

Hja, zdaj pa ne vem, nekako sem imel v mislih napisat nekje sto dvainsedemdeset objav samo na to temo (zvesti bralec pozna moje težave z izbiranjem tem za pisanje), ampak bi to morebiti le izpadlo malce patetično. Ok, precej, priznam. Zato bom raje v tole objavo strnil vse skupaj in mogoče pripopal še kako sliko, pa bo volk sit in koza cela (ali po blogersko: bo dejansko kdo to prebral, jaz bom imel pa objavo) :D

Že v prejšnji objavi sem napisal da odhajam. Obljubil sem tudi, da bom probal spisat kako objavo iz one strani luže, vendar mi to očitno ni uspelo. Sem pa prebral vse vaše komentarje in se na tem mestu zahvaljujem helenci, zviti, nevenki, morfeju, tomažu, pikici, mašonu, saily, sparkici, puščavski rožici, tejkli, snow, vyagrahu, prpi in nenazadnje katj1 se zelo zahvaljujem za dobre želje, no pa tudi ostalim, ki pač niste pustili komentarja ;)

Skratka, v sredo zjutraj sva navsezgodnje letela iz Ljubljane (s Pučnika) v Frankfurt. Vse super, le 20 minutna vožnja z avtobusom po letališču se nama je zdela zanimiva, ogromnih razsežnosti sva se pa pravzaprav zavedla šele, ko sva skoraj eno uro hodila z enega dela terminala na drugega :D Zadeva je ogromna! Seveda je bilo takoj jasno, da vse nikakor ne bo moglo tečt po načrtu. Zato se je pokvarilo letalo. Ja, malo pred vzletom so ugotovili, da ima tako hudo napako, da nikakor ne smemo vzleteti, zato so odhod prestavili za nedoločen čas – no, do odprave napake. Stranišča so popravili v 3 urah in lahko smo šli. :D

Let tja. Muka. Dva skoraj dvometrska tipa sva sedela prav na sredini letala, na vsako stran sva imela pa še vsak "svojo" slonico. Resno, ne vem, kako jim je to uspelo, ampak stlačili so naju med dve vsaj sto petdeset kilogramski ženici. Zato se je 8 ur vleklo kot hudič.

Ne samo lepega, tudi hudega je enkrat konec (čeprav to traja mnogo mnogo dlje – ali pa se vsaj zdi tako), smo vendarle pristali v Bostonu. Saj vsi poznate zgodbe o famozni imigracijski službi v ZDA oz njihovi Border control? No, najin uradnik je bil ekstra previden in ekstra siten in ekstra sumnjičav. Vsa vprašanja v zvezi s potovanjem, družino, faksom (celo po ocenah me je vprašal), natančen pregled kart, denarja in celo za kreditne kartice ni bil ziher, da so prave. Na koncu nama je vendarle verjel in nama odobril vstop. Jasno pa prej poskeniral prstne odtise in šarenico. Država paranoikov.

Nahrbtnika sta prišla z nama, zato sva po hitrem postopku odpeketala v hostel. Spala sva v YMCA :D Zanimiva zadeva, sobe so čiste in je popolnoma fajn. Pa še relativno blizu mesta. Boston sva kar prehodila, Harvard je super dober, nekaj popolnoma drugega kot naša UL. Samo mesto je pa precej evropsko. Niti ni bilo tako soparno, nevenka, se je dalo normalo preživet. Vsaj v primerjavo z drugima dvema.

Tudi 4. julij, dan ameriške neodvisnosti, sva preživela v Bostonu. Precej drugače ga praznujejo, kot mi denimo 25. junij. Vsi so na prostem, številne parade potekajo po mestu, še posebej v Bostonu, ki ima pomembno zgodovinsko vlogo pri osamosvajanju. Tu pa je še posebej lepo zvečer, ko se na obrežju mestne reke Charles River zbere nekje pol milijona ljudi. Ob reki je namreč nek park in vsi s seboj prinesejo razne deke in stole, ter si jih razpostavijo po parku, zakurijo žare in se imajo lepo ter čakajo na vrhunec večera, ie. največji ognjemet v državi. Dejansko je ogromen in noro lep. Pa še to: saj veste, da imamo pri nas na državni proslavi vedno tudi prelet vojaških letal? Hehe, pri nas pač preletavajo pilatusi, v zda pa to počnejo njihova vojaška letala. In ko te zelo nizko nad mestom preletita dva lovca, recimo da sta bila F-16, je to res poseben občutek. Množično navdušenje pa vse še potencira.

V New York sva potovala z vlakom, kar je trajalo cca 4 ure. Res je bilo precej udobno in bi bilo najbrž hitreje, če bi zadeva tudi delovala. Tako pa se je dvakrat ustavil za 15 minut. Sprevodnih nas je miril, češ da bodo napako takoj odpravili in dejasnko so jo kmalu. Ampak kljub vsem prošnjam najvišji avtoriteti pa klima ni hotela crknit… S temi klimami so sploh obsedeni. V trgovinah je izjemno hladno, vsi so zelo oblečeni. Razlika med temperaturama v trgovini in zunaj je pogosto višja od 15, 20 stopinj. Noro. Zna bit pa prijetno ko hodiš po ulici in se odprejo vrata trgovine – takoj zapiha mrzel veter na ulico ter te malo ohladi :D Pa še to v zvazi s klimami: v zadnjem hostlu v Washingtonu je bila nastavljena na 60 stopinj Fahrenheit, kar je nekje 15,5 naših stopinj. Potem, ko je sama naprava zamrznila, so vendarle malo zvišali temperaturo.

New York. Mesto, v katerega se najraje ne bi več vrnil. Tako utesnjeno je, umazano, polno ljudi. Saj je zanimivo, celoten utrip mesta je zanimiv. Tudi sprehajanje med visokimi stavbami ima svoj čar. Ampak to ni to. Meni pač ni bil všeč, s svetlo izjemo Central Parka. Že nasploh sva preživela ogromno časa po parkih, tukaj sva se pa v nedeljo popoldne lepo ulegla sredi parka in gledala nekaj tekem mestne lige v softballu. Res je bilo fajn. Pri parkih je treba samo paziti na določene stvari, predvsem na veverice, ki jih je res povsod ogromno. Načeloma niso nasilne, so pa izjeme, saj je ena napadla Jureta (brata), ko se ji je preveč približal. :D Hujšega na srečo ni bilo.

Washington je pa popolnoma drug svet kot New York. Stavbe so vse nizke, mislim da je omejitev nekje 10 nadstropij oz. višina kupole Kongresa. Polno je zelenja, dogajanja. Res enkratno mesto, če odštejemo vlago. Vse pomembnejše stavbe so zdaj zaprte za javnost, npr. Bela hiša, FBI in Pentagon so včasih imeli vodene oglede, zdaj pa je vse zaprto, na strehah pa mrgoli snajperjev. Ima pa nekaj odličnih muzejev, e.g. National Air & Space Museum. Kar je pri vsem skupaj najboljše, je, da so zastonj :D Enako velja za Kongres, ki pa ima vodeno turo, ki traja celih 30 minut, od tega varnostni pregled traja približno 20 minut. Res, če bi bilo treba plačat, bi zahteval nazaj denar.

Kaj je bilo še kaj takega? Aja, hostel je bil prezaseden, zato sva prvo noč prespala na kavčih zastonj. Na letu za München ni bilo sedeža za naju, čeprav sva imela karte kupljene, zato sva morala počakati skoraj do konca, ko so ugotovili, da so nekaj zamešali in da sedeža sta bila že od začetka. Pravzaprav je bilo še 16 prostih sedežev :D Let je bil nočni, spala nisva nič. Letalo do Ljubljane je bilo res malo, za 50 ljudi, let traja dobre pol ure in kljub temu delijo hrano. Potrata denarja, stevardesi sta pa itak ta full speed, ker morata v tem času vse potalat in pospravt. Domov sva prišla, meni so nekje na letališču prebrskali tavelik nahrbtnik, zdaj sem se tudi že naspal, tako da je življenje lepo :D

Drugače so pa Američani zelo prijazni. Definitivno drži, kot pravi Lonely Planet, da nikar ne pričakuj, da bo kdorkoli vedel kaj o tvoji državi, čeprav te zna že naslednji presenetiti z odličnim poznavanjem vse problematike. Vodička v Kongresu niti ni dobro vedela, kje je Evropa (preverjeno), medtem ko je varnostnik 10 minut kasneje vprašal, če sva iz Slovenije in nato začel govoriti slovensko! Govoril je povsem pravilno, zaželel nama je lep dan in prijetno potovanje ter še nekaj razlagal o sebi. In ne, ni bil potomec Slovencev, saj je tu precej malo črncev ;) Pač ga zanima vzhodna Evropa, pravi. :D

Vsaka stvar, ki jo kupiš, je XXXXXXXL. Mala kava ima 414 mL, srednji ledeni čaj je velik za dva normalna mobilna telefona, ker je več kot liter in pol vode, največji meni v največji verigi hitre prehrane pa vsebuje pol kilograma krompirja in galono kokakole, kar je nekje 3,785 L. Če veš vse to, ni težko ugotoviti, zakaj je ogromno ljudi zelo debelih in zakaj v trgovinah prodajajo hlače s številko širine nad 46 (jaz imam npr. 33-34). Seveda pa ne smemo pozabit avtomobilov, ki so vsi po vrsti nekajkrat večji od naših. Cliov in golfov tam ne boste našli (bila pa je en "zajeban" črnec v Yarisu :D res je smešno zgledalo), je pa cel kup terencev in poltovornjakov ter avtomobilov s 500 kM.

TUKAJ je na voljo še nekaj malega slik. 46 od 600. :D

No, tojto. Zagotovo sčasoma pride še kaka zgodba o tem, drugače pa nazaj v stare tirnice…

  • Share/Bookmark