Canadianov blog

Včeraj sem po elektronski pošti dobil povezavo na tale zanimiv članek. Pravzaprav gre za objavo v olimpijskem blogu pri LA Timesu.

Če na hitro povzamem: avtor piše o tem, kako sta dve zelo malo poznani državi Slovenija in Slovaška pravzaprav izjemno uspešni državi na olimpijskih igrah. Nihče ne ve, kje sta, pa imata pravzaprav največje število medalj na prebivalca (ok, v času pisanja avtor še ni vedel, da bodo naši danes »razturali« in je zato na prvem mestu Armenija, Slovenija pa šele na drugem).

Ob branju sem se pravzaprav zelo zabaval, kajti avtor se zelo očitno dela norca iz splošne geografske razgledanosti povprečnega Američana.

»They’re both in Europe which, for any Americans reading here, is a continent on the other side of the Atlantic from the United States.

The Atlantic is an ocean.«

(Obe [državi, op.p.] sta v Evropi, ki je, če slučajno bere kak Američan, kontinent nasproti ZDA, točno čez Atlantik. Atlantik je ocean.)

Naprej se v članek pravzaprav ne bi spuščal. Tema objave je pravzaprav drugje: zakaj ima 90 % prebivalcev sveta, ki niso državljani ZDA, Američane za neumne in geografsko nerazgledane?

Priznajmo, vsi smo se že smejali kakšni izjavi, ki so jo prikazali po televiziji, ko so npr. spraševali naključno izbranega mimoidočega Američana sredi ulic večjega mesta, kje je Slovenija. Postavljali so nas že praktično povsod, od Mongolije, Rusije vse do Afrike.

Toda, smo mi res tisti, ki se lahko smejemo?

Naredimo manjši kviz. Napisal bom pet držav, vi pa jih takoj, brez odlašanja in uporabe kakršnihkoli pripomočkov v mislih postavite na zemljevid. Pripravljeni?

Gabon.

Gambija.

Belize.

Vzhodni Timor.

Bahrajn.

Je šlo? Upam da ja, kajti bili ste v precej manj stresni situaciji. Predstavljajte si, da bi hodili po ulici, ravno razmišljali, kaj morate še nabaviti za večerjo in če ima maček še kaj hrane, ko bi do vas stopila TV ekipa, vam pomolila pred nos velik mikrofon in od vas zahtevala, da poveste, kje ležijo zgornje dežele. Precej bolj stresno bi bilo kot pa tole razmišljanje, medtem ko udobno sedite v naslanjaču.

Verjetno se počasi že zastavlja vprašanje, kam merim s tem? Enostavno je: v geografiji nismo preveč boljši od njih. Kar vprašajte malo po ulici, pa naj vam nekdo našteje vseh 27 držav članic EU ter vse tri kandidatke. Bo šlo? Dvomim da bo polovica popolnoma uspešna, pa smo člani že lep čas.

Že res, da poznamo večino evropskih držav, saj prihajamo iz ene izmed njih. Tudi učni sistem v osnovnih in srednjih šolah je nastavljen tako, da se vendarle lep del geografije učimo o svetu, nato pa na hitro nekaj še o naši deželici. Toda, kar se tiče poznavanja sveta, nismo prav močno spredaj.

Zgornje države so vse primerljive s Slovenijo, po velikosti in prebivalstvu. Kaj vemo o njih? Kdo ve, kateri je glavni izvozni artikel Belizeja? Poznamo njihovo največjo blagovno znamko? Kaj pa naravne lepote?

Saj ne poskušam opravičiti neznanja Američanov, daleč od tega. Želim pa le poudariti, da sami nismo kaj prida boljši, čeprav se za take imamo.

Včasih res preveč pričakujemo od tujcev, da bodo vsi vedeli kje smo, kaj počnemo, kaj imamo radi, kako zvijemo toaletni papir, preden si obrišemo rit. Nikoli ne bomo dosegli, da bi nas poznal cel svet (razen če bomo naredili kakšno res veliko neumnost, kar seveda ni izključeno), da bi se cel svet zgledoval po nas, prišel v obljubljeno deželo na sončni strani Alp, živel slovenske sanje. Te živimo samo mi.

Mi pa kot obsedeni živimo samo zato, da nas bo poznal nek zabit kmet s prerij v Idahu, ki itak živi samo za svojo koruzo. Nima smisla.

Za konec še to: tudi jaz nimam pojma o Belizeju.

Razvade, navade, odvisnosti. Kdo jih nima? Ni človeka na tem malem modrem planetu, ki ne bi imel kakšne razvade, navade in odvisnosti, pa naj bo to kdaj kak košček čokolade, čeprav si na dieti, ali vsakodnevno redno telovadenje ob točno določeni uri, ali odvisnost od seksa.

Obstaja toliko razvad in navad, kolikor je ljudi na svetu, pa še kakšna več najbrž. Odvisnosti je v bistvu še več, saj smo lahko odvisni od prav vsake stvari (materialne ali nematerialne), prav tako pa še od ljudi in razvad ter navad; obstajajo odvisnosti od spolnosti, dela, računalnika, igric, čokolade, hrane, pijače, drog, telefona, interneta, iPodov, knjig, večernih sprehodov v naravi, nenazadnje blogov.

Zakaj sploh smo odvisni od nečesa? Je to zaradi golega užitka ali potrebe po neki gotovosti, varnosti? Človek se počuti bolj varnega, kadar ve, da se bo z določenim ravnanjem lahko spravil v boljšo voljo in, neke vrste, ekstazo. Hkrati pa prav odvisnosti povzročajo slabo voljo in stres ter negotovost, saj kljub želji po intervalu ni vedno jasno, kdaj boš prišel do svojega "fiksa".

Zdaj, ko že šest ur in 37 minut (ne pretiravam, resno) gruntam, kaj napisati v četrti odstavek ter kako omejiti filozofiranje o naravi odvisnosti in razvad, se mi je v glavi posvetila ideja, da bi se lahko odpovedal kaki svoji odvisnosti. Priznam, da se mi ne da več pisati o tem, kaj je odvisnost, gremo se raje, čemu se lahko odpovemo.

Nisem odvisen od čokolade, ker je pač ne maram preveč, zato odvajanje ne pride v poštev. Od telefona tudi ne, čeprav je račun za prejšnji mesec prekleto visok (ZDA in paranoični starši pač naredijo svoje). Alkoholik nisem, narkoman pač tudi ne. Kadim ne. Na internetu ne preživim več veliko časa, ker sem enostavno ugotovil, da nimam kaj gor počet. Od športa še nisem odvisen, čeprav grem nekako v to smer. Večerni sprehodi v naravi mi niso všeč, ker če si sam, to pač ni to. Od seksa ne morem bit odvisen…

Od česa sem torej odvisen? Pustimo zrak, hrano, vodo, govorim o stvareh, ki niso bistvenega pomena za preživetje. To je sicer skregano z logiko in naravo same odvisnosti, saj je prav bistvo le-te, da nam brez nje živeti ni.

VIR

"Hevreka!" je zavpil Arhimed že nekaj tisoč let tega. Bojda se je ravno spravil v kad in k umivanju (očitno prvič v življenju), ko je opazil, da se je gladina vode dvignila. Takoj je razumel, da je volumen izpodrinjene vode enak volumnu njegovega telesa (tako, še malo zgodovinsko-fizikalne izobrazbe). Logično.

Hevreka pa je pred nekaj trenutki zavpil tudi en poba za računalnikom, ko se mu je utrnila ideja, katere odvisnosti se bo znebil. Ideja je odlična in jo bo začel izvrševati takoj, ko dokonča objavo (kar bo pri trenutnem tempu trajalo še nekaj desetletij). Je pa postavljen pred hudo dilemo: naj razkrije svojo odvisnost ali ne? Če jo bo, bo njegov ugled močno okrnjen (saj ne, da ima zdaj kak ugled) in anonimnost, h kateri resda ne teži preveč, se bo razblinila tako hitro kot letošnji sneg. To pa ga ne bi ravno navdušilo.

Po drugi strani pa bi bilo pošteno, da če se že odloči za javno odpovedovanje svoji odvisnosti, vendarle razkrije, katera ta je. V glavenm, res huda dilema, ki terja globok premislek, zato ohranimo status quo.

Nekaj časa sem nihal med dvema odvisnostima: odpoved blogu ali pa odpoved tej, katero sem izbral. Upam, da sem izbral pravo.

Izbrati moram še kazen: hm, za vsako pregrešitev dodam naslednjemu teku dodatne 3 km. Zmenjeno? Je.

Pa ti, katere so tvoje odvisnosti? Kateri se boš odpovedal-a? Predlog: vsak naj izbere eno odvisnost, katere je sit in se odloči, da se je bo znebil. Recimo temu AO - Anonimni Odvisniki. No, daj no, ne zavijaj z očmi, hitro se spomni odvisnosti, jo napiši (magari na list), določi kazen za greh in se prijavi spodaj. Skupaj zmoremo vse!

Nekoč sem že omenil, da se mi v življenju ne dogaja kaj prida veliko stvari. Enako je bilo prejšnji teden, ko je bilo edino pravo dogajanje to, kar je zapisano v prejšnji objavi. Za nasvet o temi pisanja sem povprašal blogersko kolegico, ki me je najprej neuspešno poskušala prepričati v pestrost mojega življenja, nato pa prišla na dan z neskromno ugotovitvijo, da če ne drugega, pa vsaj diham Res je, vztrajno se trudim dihat in mi zaenkrat še kar dobro uspeva. Zatorej je tu objava o dihanju, na pobudo pikicevelike…

Torej, neizpodbitno dejstvo (pravniki temu pravimo praesumptio iuris et de iure) je, da vsi živi organizmi (namerno izpuščam anaerobne zadevice) dihamo. Za ta proces, ki je, roko na srce, sorazmerno kar pomemben za življenje sicer res uporabljamo različne organe, npr. pljuča, škrge, vzdušnice ipd. (no, ne vem, če je še kaj, ker pač nisem strokovnjak na tem področju).

Ljudje smo sesalci (nekoč je neka sošolka pri angleščini napisala, da smo vacuumm cleaners), zatorej uporabljamo za dihanje pljuča. Ta ležijo, v kolikor je komu to neznano, v zgornji polovici trupa, nekako nad trebuhom. Smo pa hkrati tudi lena bitja (ne spodobi se, da bi nas imenoval za lenivce - to bi bila krnitev ugleda uboge živalske vrste s tem imenom), zato često uporabljamo za dihanje tudi trebušne mišice, no pač tudi tisti del, ki ga ne bi bilo treba. Kar poglej svoj trebuh, nedvomno tudi ti kdaj dihaš s trebuhom. Trebušno prepono je resda treba uporabljati, spodnjih trebušnih mišice pa ne.

Kako ima to veze z lenobo ljudi? Število ljudi, ki so preleni za vsakodnevno telesno vadbo, narašča. Skladno s tem narašča tudi število preobsežnih ljudi, katerim niti na pamet ne kapne, da bi naredili kaj za svoje telo, zdravje in postavo. Obisk fitnesa je za večino tovrstnih osebkov zelo podoben uporabljanju deodorantov - strogo se mu izogibajo, čeprav jim nikakor ne more škoditi (predolga zgodba, ki naj bo povedana kdaj drugič).

Kaj pa ti ljudje še vedno počnejo? Dihajo. Gor, dol, gor, dol, gor, dol, gor, dol, gor, dol, gor, dol… Tako dela prsni koš in trebušne mišice. Ne vem kako, toda ob včerajšnjem pogovoru je pikica prišla do odlične ideje, da bi lahko pravzaprav to izkoristili za telesno vadbo. Dihanje namreč.

Pravzaprav je res enostavno. Vse, kar bi morali storiti, je, da bi morali povečati maso zraka. Ljudje bi tako morali bolj uporabljati mišice, te bi se bolj razvile in nenadoma bi imeli vsi šestorčke oz. radiatorčke (čokoladice) ali kakorkoli že pač imenujete natreniran trebuh.

Seveda je tu več vprašanj, predvsem kako povečati maso zraka tako, da bi ljudje še vedno lahko normalno dihali (kajti predvidevam - glede na to, da nisem biolog, se lahko tudi motim - da bi večja masa zraka škodovala kapilaram v pljučih, ki so narejene le za določeno maso…), ter kako razrešiti veliko ekonomsko in socialno stisko milijonov zaposlenih v fitnes klubih, ki bi nenadoma ostali brez dela. To bi dejansko bil hudič, saj imamo že v našem malem mestecu ob metropoli približno 5 fitnes centrov, pa nas ni več kot 10.000 (ok, v občini morebiti). Nedvomno je res, da bi nekateri ostali, saj bi ljudje še vedno želeli nabildati roke, noge, zadnjico ipd. toda žal ne v tako množičnem številu.

Ampak resno, zamisli si idealno situacijo: sediš na kavču, udobno na pol zleknjen, na televiziji tvoj najljubši film/telenovela/šport/pornič, ti v eni roki steklenico piva (predpostavljam, da pornič le gledaš), v drugi pa čips, nažiraš se kot svinja, a obenem veš, da to ne bo škodovalo tvoji izjemni postavici, saj ob vsem tem tudi dihaš, ergo vadiš mišice… Kje podpišem?

Seveda nas bi kmalu zaj*bala mati Narava oz. njena zlobna sestra dvojčica Evolucija, ki bi hitro poskrbela, da bi se temu prilagodili…

VIR

Danes sem v enem od osrednjih časnikov zopet bral o onesnaževanju okolja, o vseh imisijah, ki jih izpuščamo v zrak, strupenih plinih, globalnem segrevanju in raznih apokaliptičnih scenarijih, ki se napovedujejo.

Dihanje je, zelo poenostavljeno, proces, pri katerem prihaja do izmenjave plinov v dihalnem organu. Kisik noter, ven pa ogljikov dioksid in voda. Kisik se porabi pri celičnem dihanju, ki je, res poenostavljam, recimo podobno gorenju: hrana s pomočjo kisika “zgori”, pri čemer nastanejo energija, ogljikov dioksid in voda.

Iz okolice torej posrkamo kisik (egoisti), oddamo pa ogljikov dioksid, ki je toplogredni plin. V vdihanem zraku je največ dušika in skoraj 21 % kisika ter 0,04% ogljikovega dioksida, v izdihanem zraku pa je približno 16 % kisika in 4 % ogljikovega dioksida. Povprečen vdih človeka znaša nekje pol litra zraka (to velja za mirovanje, ob naporu je jasno večji), kar pomeni, da vdihnemo z vdihom deci in pol kisika ter le 0,2 mililitra ogljikovega dioksida, izdihnemo pa le 80 mililitrov kisika in kar 20 mililitrov ogljikovega dioksida. To pomeni, da v primerjavi z vdihom izdihemo kar 100-krat več ogljikovega dioksida.

Na svetu nas je že več kot 6,6 milijarde. Ljudi namreč. Tako bi vsi, če naenkrat izdihnemo, proizvedli kar 132.000.000 L ogljikovega dioksida naenkrat, kar pomeni 261.360.000 g ogljikovega dioksida kar naenkrat izpuščenega v zrak. Le pri enem vdihu. In glede na to, da izdihnemo 15-krat na minuto, to znaša 7.884.000 izdihov letno na osebo. Ostale številke si preračunaj sam, pridejo pa kar velike.

Hehe, nikakor nočem kakorkoli opravičiti onesnaževanja z izpusti raznih plinov iz tovarniških dimnikov, izpušnih cevi ipd. Vse, kar želim povedati, je, da postaja ta planet počasi prenaseljen, saj ima taka množica ljudi za posledico tudi povečanje drugih vrst izpustov. Že dihanje šestih milijard in pol ljudi kar relativno obremenjuje ozračje, kaj šele vse, kar pride zraven…

Sestavljeno ob prijazni pomoči pikicevelike, wikipedie in ostankom znanja biologije celice iz prvega letnika gimnazije… Še posebej zaradi slednjega, ki je precej pomanjkljivo, prosim za razumevanje, da gre za veliko poenostavitev. Hvala