Canadianov blog

Ljudje smo zanimiva bitja - stvarem, pojmom in vsem drugim pojavnim oblikam dajemo različna imena, zato da jih ločimo med seboj. Verjetno podobno ravnajo tudi druga, razvitejša živalska bitja (rastline pač malo težje): hov-hov najbrž pomeni “Vesel sem te, da si mi končno prinesel tiste suhe in nagravžne brikete za večerjo, ki pa jih bom pojedel samo zato, ker vem, da drugega zame ni, medtem ko se boš ti mastil s tistim sočnim kotletom, ki te čaka v hladilniku,” mijauuuuu lahko pomeni “Spi*di!” čiv-čiv-čiiiiv vrabcem pomeni “Glej tamle tisto lepo šipo, gremo se zabijat vanjo!” ipd.

 Stvari poimenujemo predvsem zato, da jih ločimo med seboj. Glede na to, da je medsebojno ločevanje primarni razlog poimenovanja, imamo tudi ogromno imen, nekako v premem sorazmerju s številom stvari, ki jih poznamo. Vsakomur, ki seveda pozna jezik, je točno jasno, kaj pomenijo in kaj so miza (kos pohištva iz ravne plošče in navadno štirih nog), stol (kos pohištva navadno z naslonjalom, namenjen za sedenje ene osebe), telefon (sredstvo ali naprava za prenašanje govora z električnim tokom ali elektromagnetnimi valovi na daljavo) ipd. Žal pa niso vsa imena tako znana splošni javnosti, npr. sekstant (priprava za merjenje višine nebesnih teles nad obzorjem in kotnih razdalj med njimi), izvršba (prisilna izvršitev sodnih ali upravnih odločb) ali skalpel (nož za operacije) so bolj strokovna poimenovanja za zadevščine, ki jih ljudje, ki niso ravno “v fohu” raje opišejo, kot uporabijo njihovo pravo ime. Gre za t.i. strokovna poimenovanja, žargon.

Poimenujemo tudi živali in rastline. Pravzaprav so ti še nekaj posebnega, saj nimajo samo enega imena, kajti pes (domača žival za čuvanje doma, za lov) ni samo pes, je tudi Canis lupus familiaris, pa tudi Floki ali Rex. Sosedova mačka (domača žival, ki lovi miši) je hkrati Felis silvestris catus in Mica ali Piki. Vaš najljubši bičasti kaktus (na suhih tleh rastoča rastlina z mesnatim steblom in listi, spremenjenimi navadno v trne) ni samo Bucibuci (vem, da se radi pogovarjate z njim, nikar ne zanikajte) ampak tudi Aporocactus flagelliformis.

Pravzaprav niso druge stvari, poleg rastlin in živali, nič drugačne, številne nosijo osebna imena: prijateljev avto je Marjetica (nimam pojma zakaj), Abramovičeva jahta je Pelorus, znančev motor je Dirty Harry, pralni stroj babčine prijateljice se imenuje Pralko …

In končno, seveda poimenujemo tudi same sebe. Res, da je vsak od nas homo sapiens sapiens, vendar ima vsak še posebno, osebno ime: moj najboljši prijatelj je npr. Žan, nekdanja osebica je Maja, soseda je Štefka in tako dalje. Ker pa smo zanimiva bitja, nam naša imena pogosto niso dovolj, zato si izbiramo in podeljujemo še nova, dodatna imena, t.i. vzdevke, kot so npr. morfej, helenca, pikicavelika, sparkica, zvita, vyagrah, tejkla in ne nazadnje tudi canadian.

Osebnih imen je malo morje: Marko, Peter, Janez, Samo, Burhanedin, Primož, Nejc, Klara, Nina, Manca, Mehmeta, Gisela, Špela, Anica. Seznam se nadaljuje praktično v neskončnost, saj je možnosti res skoraj neomejeno (edina omejitev je človeška domišljija).

Sedaj pa k bistvu celotne objave: zakaj za vraga si je težko zapomniti ime človeka, s katerim delaš že lep čas, ga skoraj dnevno videvaš 4 leta, ga poznaš od rojstva? Razumem, da pozabiš ime nekoga, ki si ga pravkar spoznal in si skoraj gotov, da ga nikoli več ne boš srečal. Ne velja pa to za dolgoletne prijatelje, znance, sodelavce, sorodnike. Moje ime je precej enostavno, relativno pogosto slovensko ime, štiri črke in en zlog. Zapomni si ga lahko vsak dvoletnik.

Ni mi pa popolnoma jasno, zakaj sem že od osnovne šole (če kje, si pa tam učitelji res zapomnijo tvoje ime) vse drugo kot to, kar bi moral biti: Nejc, Primož, Sandi, Peter. Podobno je s starimi starši – vsakič sem najprej vse od očeta do obeh bratov, še kak stric vmes, nato pa počasi pride na vrsto še moje ime. V službi me ena izmed starejših sodelavk pozna že približno 3 leta, včasih sva se videla povprečno enkrat na teden, v zadnjem času se pač videvava dnevno – ne verjamem, da lahko pa zdaj kar naenkrat pozabi. Ok, za njo še razumem, kuha malo zamero in se mi tako »maščuje.« Ostalih pa pač ne morem razumeti…

Štetje. Nekateri imajo z njim grozne probleme, drugi pač ne. Res je, da so prvi predvsem mali ljudje (otroci), toda tudi starejšim, že odraslim včasih kakšna številka malo zagode. No, tem predvsem dela težave zapisovanje številk po nareku: al petinšestdeset prav se piše 65 al 56? Ne pa vsem.

Osnov štetja se v bistvu naučimo že zelo zgodaj. Dobro, prvo leto življenja itak samo jemo, kakamo in se smejemo (kadar ne tulimo). Štetja se pač lahko naučimo šele zatem, ko nam uspe izustiti prvo besedo, ki ni mama ali ata. Glede na to, da nisem uspešen psiholog ali raziskovalec vedenja malih ljudi, recimo, da nam to uspe pri letu in pol. V povprečju.

Torej, uspeli smo spregovoriti, poznamo že 100 besed: ata, mama, ime najljubšega medvedka, kuža, muca, hov hov ipd. Za temi, za življenje neizmerno pomembnimi besedami, pa že pride na vrsto poznavanje številk. Zagotovo najprej poznamo številki ena in dve - kako jih ne bi, če nas neprestano sprašujejo: "Joj, madona si zrastel, kolk si pa ti že star?" Seveda ponosno vzdignemo roko in pokažemo dva prstka. Poznamo torej že dve števili.

Seveda vsako leto dodamo še en prstek, tako da v parih letih že sami od sebe poznamo števila od ena do pet. Z razvijajočim darom govora in spoznavanjem besed slejkoprej naletimo na večja števila, kot npr. sto, tisoč, milijon. Jasno si ne uspemo predstavljati, koliko to pomeni, vemo pa, da neznansko veliko. Sto piškotov - če niso to nebesa malih ljudi. Že deset, toliko imamo namreč prstov na rokah, je ogromno piškotov, več, kot nam jih mama sploh dovoli pojest na dan, sto pa je res veliko. Včasih celo vprašamo mamo, koliko je stara, in ko reče, da trideset, se nam to zdi neznansko staro. Babice raje sploh ne sprašujemo.

Pri šestih letih gremo v šolo, kjer nas takoj naučijo štetja. Do deset. Seveda smo neznansko pametni in z velikim veseljem pokažemo učiteljici, da znamo šteti že do dvajset, kajti mama nam je povedala, kako se šteje, v dokaz pa ponudimo še prste na nogah. Fantje znamo šteti še celo do 21, dodatno enico poiščite sami.

Tako gre potem dalje, v drugem razredu nas razočarajo, ko nam povedo, da je sto v bistvu zelo malo. Kasneje nas enako razočarajo še za tisoč, milijon pa nam še nekaj let ostane gromozanska vsota. Nekje v četrtem razredu nam pri enem od priljubljenih predmetov predstavijo še ničlo ter s tem potrdijo grozne slutnje, da smo lahko tudi popolnoma brez piškotov. Še kasneje pa nas začno privajati na številke, ki jih bomo najpogosteje videvali na bankomatih in bančnih izpiskih, na negativna števila torej. Ampak to je že druga zgodba, ki naj bo povedana kdaj drugič, zaenkrat se raje omejimo na naravna števila (z izjemo ničle).

Skratka, ob koncu osnovne šole že vemo, da je števil neskončno veliko. Pojem neskončnosti nam jasno ni jasen, ampak če učteljica tako pravi, bo pa že držalo.

V srednjih šolah pa se zgodi miselni preskok. Pri najpriljubljenejšem predmetu pravzaprav od nas zahtevajo, da na številke pozabimo, saj se bomo ukvarjali le še z x in y v različnih kombinacijah z a, b in c. Tako štiri leta pravzaprav spretno pozabljamo na množico števil, katero so nas s precejšnjo mero težav naučili v devetih letih osnovne šole (vem, vztrajni bralec, da si, tako kot jaz, še iz časov, ko je bilo obveznih le osem let, toda dolžina šolanja je pravzaprav irelevantna).

Tako pridemo do mature, ki, kot vemo, vsebuje nekaj številk ter nekaj črk. Nič lažjega.

Maturirali smo, vpišemo se na faks, karkšengakoli pač že. Na vseh nas vsaj malo razveseljujejo s številkami, če že ne pri študiju, pa na izpitih, ko vsi znamo šteti od ena do deset in upamo, da profesorji ne poznajo številk, nižjih od šest. Večina žal jih.

VIR

In tako smo prišli do današnjega dne, do te vrstice, ko se tisti, ki vendarle še ni obupal nad branjem objave, sprašuje, kaj za vraga je s tem človekom narobe, da napiše tako dolg sestavek le o tem, kdaj se naučimo kakšne števike. Ne skrbi, nič hujšega ni z menoj narobe (ok, je, ampak pustimo to za drugič), bistvo prihaja.

Z bratom sem bil dogovorjen, da pride ob domenjeni uri v središče našega malega mesteca. Nekaj sva morala uredit, potem bi šla skupaj domov. Z vlakom sem prispel iz metropole in ga poklical. "Pridi." "Ok, ja že grem. A naj pridem takoj?" "Ja, mona, kdaj pa, če ne takoj?" "Aha, ja bom takoj prišel. Pet minut." "Prav." Skobacam se z vlaka in se premaknem na domenjeno mesto. Poba od nikoder. Mine pet, deset, petnajst minut. Kličem. "Kje hodiš?" "Ravno se odpravljam." "Pred 15 minutami si rekel, da boš čez pet minut tu." "Aja? No pa saj še ni pet minut." " Mali, 15 minut je že." "A ni to manj kot pet?"

Jap, moj ubogi brat je očitno izpustil eno od razvojnih faz in se očitno ni naučil številk med štiri in šestnajst. In vseeno prilezel do mature. Naj še kdo reče, da je znanje številk pomembno!

Na koncu je zamudil 25 minut.

Jao kaj to sovražim, da mi nekdo reče, te pokličem čez 5 minut, potem pa klica ni in ni. Pa kličem nazaj, pošljem esemes, nič. Ponovim vajo. Nič. Pride nov esemes, takoj te pokličem nazaj. OK. Čakam. Še naprej čakam. Mine ura. Od prvih 5 minut že 3 ure. Pokličem jaz. Nič. In potem k največji idiot (ali obupanec - še niham med variantama) zijam v telefon in mu prigovarjam, naj zazvoni! In še vedno ni nič. Kaj nardiš takemu človeku, k te tko, pardon izrazu, jebe v glavo? Sej bi poslal vse skp v tri krasne, ampak je klic precej pomemben… Matr sem zdej jezen!!!!!! Ampak itak bo tista varianta kt pri reklami od ene izmed loterij: "Še pet minut počakam, če ga [klica namreč] čez pol ure ne bo, čez eno uro grem!"

Uf to je pa že druga objava danes… Preveč sem priden (ali obupan in zato sedim pred računalnikom in pišem, čakajoč na poziv)

Pa še zadnji update (22.23): esemes sem dobil pred parimi minutami. Niti ne klica. Tipično. No vsaj zmenila sva se, da nisva nič zmenjena. V glavnem, esemes sem dobil 4 ure po tem, ko naj bi po prvih projekcijah dobil klic. Za vola ubit!