Arhiv za 'Fax' Kategorija

Najprej en ogromen hvala za vso pomoč (beri pesti), ki ste mi jo v zadnjem tednu namenili. Definitivno vas bo treba vse skupaj močno nagraditi, ker brez vaše pomoči se vse skupaj ne bi dobro izšlo. No, saj ne, da se je dobro izšlo, izšlo se je zadostno, dvojček opravljen. Tako da res hvala! :D

Seveda tudi tokrat ni šlo vse gladko. Pisni del v petek je bil, khm, zabaven, kazalo ni ravno najbolje, občutki so bili mešani (na žaru). Zato se je tepec od canadiana odločil, da bo svoj dragoceni čas raje zapravljal kako drugače, ne pa za knjigami. Pravzaprav, če smo natančnejši, dva dneva se je napol silil z učenjem, pri tem pa v 48 urah uspel prebrati natančno tri strani in tričetrt. Skratka popolnoma zabluzen vikend.

Včeraj so bili objavljeni rezultati in na res hudo presenečenje tega blogarskega idiota je oba opravil. Pozitivno, kaj grozno uspešno pač ne. Kot še vse do zdaj, v glavnem. Mimogrede, se še koga drži “prekletstvo” da vse izpite, ki so deklarirani kot nekaj najlažjega na tej strani osončja, naredi z hudo muko, medtem ko težki vedno upravičijo svoj sloves?

Skratka, včeraj rezultati in navodilo za ustni del, ki je sledil danes. Seveda je oslu, ki piše te vrstice, voda že praktično zalila grlo in niti ni bilo časa, da bi konkretno ponovil zadeve, ki bi mogoče lahko prišle v poštev. Zato se niti ni trudil in je šel v bistvu raje spat. 

Danes je pač slabovoljno odtacal na faks in pri tem razmišljal, kje bo zbral 1.300 evrov za izredni vpis. Ob tem skoraj podrl ženico na kolesu, ampak to je že druga zgodba. Da jo skrajšam: spretno se je izognil udarcu, ki mu ga je namenila. Kaki so ljudje danes… nemorš da verjameš :D

Ker je bil očitno danes dan, ko so bili vsi canadianovi znanci na faksu ter pri tem vsi neznansko srečni in židane volje (on pač ni bil, saj bi jih najraje utopil v žlički kave ali pa pretepel s sendvičem), se je skril pred pisarni izpraševalcev (to sta profesorja, ki sta spraševala, ne pa osebi, ki bi čistila prah). Napaka. Tam je bilo namreč še nekaj drugih študentov in študentk, zato so bile klopi polne in je moral sest na tla (kar ga seveda ni niti najmanj motilo). Pač pa je to zmotilo izpraševalko, kateri se je naravnost sfuzljalo.

“Kolega, kaj za vraga pa je z vami narobe? Zakaj sedite na tleh? A nimate prav nobenega dostojanstva? Mislim, pa saj niste žival da bi sedeli na tleh. Takoj se usedite na klop. Ma, kot da bi bili pri Ciganih! Res, kot en Cigan ste, navadna žival! A se boste že usedli na klop?!?!?!”

Najbrž ni potrebno poudariti, da canadianu ni bilo pol k***a jasno, za kaj gre. Zato je, gledajoč kot idiot v nova vrata, pač vstal in se zdrenjal na eno od klopi. Občutek, da se zadeva ne bo dobro izšla, ga pa nikakor ni mogel zapustiti, saj se je od petka kar dobro prisesal nanj.

Prvega od izpitov je opravil solidno. Znal, odgovoril, šel ven.

Drugi jasno ni šel. Ne solidno, ne dobro, niti ne slabo. Porazno.

Izročila mu je izpit, da bi lahko preštel točke in morebiti ugovarjal na kakšno od ocen (kar mu seveda ni padlo na pamet, glede na to, da je že tako komaj spacal skupaj za tisto pozitivno). Rahel nasmešek se mu je porodil pri vprašanju, ki se je neposredno navezovalo na njegovo seminarsko nalogo, saj je ni prebral že vse od oddaje nekje februarja, pa je vseeno znal zelo dobro rešiti. Kajkopak nasmešek ni ostal neopažen.

“Ah, vi ste pa še en od onih, ki jim seminarska naloga ni prav nič pomagala…” “No, ja, je že dolgo, kar sem jo oddal, pa tudi rešil je nisem tako slabo, 1,8 točke od 2h ni grozno.” Pogled, ki ubija: “Obupno je.” Ajde, prav, pa imej zadnjo besedo, kaj ti čem.

In postavi vprašanje. Odgovori solidno, z rahlimi napakami.

Vprašanje številka dve. Kolektivne pogodbe. Rahlo je motovilil, ker ni prav točno vedel, kakšna je osebna veljavnost teh jebenih pogodb. Izpraševalka ga posluša in ga grobo sredi besede prekine: “Kolega, v katerem zakonu pa so kolektivne pogodbe urejene?” “V zakonu o kolektivnih pogodbah.” “No, vsaj naslov poznate, če zakona že niste niti prebrali.”

Ok, v redu, ni ga znal na izust, kot bi se mogoče pričakovalo, ampak prebral ga pa je večkrat ter se ga je celo večinoma naučil, ampak osebne veljavnosti mu pa res ni uspelo najt. Njegova krivda, kritika upravičena. Toda.

“Kolega, jaz vas imam dost, res pouhn kufr vas imam. Bejžte ven, izginite mi ven, takoj! Da vas ne vidim! Marš ven! Ven! VEN!”

Am? Ok, pobral se je ven, še vljudno se je zahvalil in lepo pozdravil, jasno pa mu je bilo samo eno: da je ni videl zadnjič.

Pravzaprav je bil takrat edinokrat v celem dnevu vesel, da se je zmotil. Izpraševalka mu je s sladkim nasmehom čez pol ure izročila indeks in se vsem skupaj zahvalila za prijaznost in udeležbo na izpitu. Am?

  • Share/Bookmark
canadian

Marš na knjižnico

Takole. Nova objava. Ja. Hm.

Dobiš kdaj, cenjeni bralec, ki morebiti pišeš blog, kdaj totalno temo v glavi in sediš pred praznim listom (ok, gre za prazen zaslon, toda list se sliši bolj romantično), zreš vanj in nimaš niti kančka pojma, kaj bi napisal? Poznaš ta občutek?

No sam sem poln teh občutkov že cel teden. Nimam pojma, kaj naj napišem. Imam sicer v mislih neko temo, ki pa je oz. bo precej neberljiva, saj je primernejša za znanstveno razpravo kot pa za kratkočasenje. Pri čemer sem ravnokar res dobil idejo, da lahko zadevo spravim v neko bolj berljivo obliko in jo posredujem kakšni stanovski reviji v objavo. Morebiti, morebiti, ko bo čas za to. Pa naj še kdo reče, da blogi niso za nič ;)

Hm, saj res, glede na to, da se mi zadnje dni nič ne dogaja in sem pač po cele dneve za knjigami, ki so postale po strani 500 veliko bolj dolgočasne, kot je sprva kazalo, lahko povem kakšno anekdoto iz knjižnice? Pravzaprav res le eno, popolnoma svežo.

V torek je bil kar lep dan. Večer je bil pa čudovit ;) V kolikor morebiti kdo ne ve zakaj, naj si kaj več o dogajanju prebere tukajle.

V glavnem, dan sem jasno preživel v knjižnici na faksu. Bilo je kar polno, precej kolegov je prišlo študirat. Mize so bile precej zasedene, vladala je kar precejšnja tišina, navkljub dejstvu, da nas je bilo več kot pol stotnije.

Tako se vsi zagrizeno učimo, kar naenkrat pa se zaslišijo neki otroški glasovi. Malo zbegano smo nekateri pogledali skozi okna, kako je pa otrok zašel na naše dvorišče. Toda videti ni bilo nikogar. Tudi lokal na ploščadi je bil prejkone prazen. Hm, spreletela me je celo misel, da imam morebiti prisluhe. Ne bi bilo nemogoče, utrgan sem že dovolj. Hm, ali imajo prisluhe ponavadi ljudje, ki dobro ali slabo slišijo? Sam spadam bolj med slednje…

Medtem ko sem se ubadal z razmišljanjem o slušnih lastnostih ljudi s prisluhi, pa okrog polic po hodniku primarširala četica. No, v bistvu je bila kar velika četa. Velika četa malih ljudi (baje ne marajo, da se jih imenuje otroci). Iz bližnjega vrtca so namreč organizirali ekskurzijo v knjižnico, malčkom so namreč želeli pokazati veliko izobraževalno ustanovo. Izbrali so si bolj, khm, zanimivo ustanovo, ampak NUK je vendarle malce daleč za tako male nožice.

Skratka, četica približno 30 otrok je imela izlet v našo knjižnico. Hehe, bilo je zelo smešno: na eni strani zaprepadeni pogledi študentov, na drugi pa prestrašeni pogledi malčkov. Kot se za ekskurzijo spodobi, je moral vodič (to vlogo je prevzel kar vzgojitelj) seveda razložiti namen številnih miz, kar je storil z legendarnimi besedami: "No, poglejte, tukaj se pa učijo." Seveda je najbrž odveč pripomniti, da je bil to razlog za hud smeh študentov.

Mali ljudje so z velikim zanimanjem opazovali malce večje ljudi, ki naj bi se učili, vendar jih je ta dogodek vse malce presenetil, tako da jim je pozornost padla na vse kaj drugega kot knjige. Sem ter tja je bilo celo slišati kak pridušen vzklik v stilu "Joj, kolk so luštni!" Vem, da bo naslednje vprašanje ostalo brez odgovora, pa vendarle me zanima, kaj so si mali ljudje mislili o študiju? So ugotovili, da je študij oz. učenje le gledanje v zrak in opazovanje mimoidočih? Pustimo ob strani, da velikokrat je :D Če slučajno kdaj kateri izmed malčkov zaide sem gor (in že celo zna kaj napisat) pa naj le sporoči ;) Risbice pa pošljite na elektronski naslov, prav?

No, če so pa slučajno zaupali staršem, pa lahko kdo izmed njih kot zakoniti zastopnik pove odgovor ;)

Canadian - Marš na knjižnico VIR

Pa še to: nedoumljivo mi je, kako lahko človek, ki se pride učit v tiho čitalnico, v njej polglasno bere? Am, sem morda edini, ki vidi tukaj rahlo protislovje? Tako da v opombo dekliču, ki je danes sedel zraven mene: naslednjič sedi kam drugam, prav ;)

  • Share/Bookmark
canadian

In rezultati trojčka so…

Dragi moj bralec, naj ti najprej čestitam, kajti zagotovo še ni bilo človeka na tem svetu, ki bi bolje držal pesti, kot jih ti ;) Svaka ti čast, si mogoče že kaj razmišljal v smeri, da bi to počel kot poklic?

Takole je (tokrat bom izjemoma zelo kratek): trojčka sem nardil!!!! :D Celega! :lol: In to s 7 – 8 – 7 :D Tisto, kar sem misli, da bom padel, sem naredil najbolje :???: Tako da res čestitke vsem, ki ste držali pesti, vsem se moram nekako oddolžit :D Samo povejte kako in kdaj pa bo ;) In to mislim popolnoma resno! :D

Drgač sem pa itak imel več sreče kot pameti ;) Sploh na oralnem delu :) Zahvaljujoč odličnim profesorjem in docentom, ki so res vsi trije bili zelo fajn, sem zadevo naredil! :D Ok, vem, veliko preveč smajlijev je v tej objavi, ampak kaj čmo, sem preveč evforičen trenutno, da temu ne bi bilo tako :D

In tukaj sta še slikci mojega novega draguljčka (stari se je odločil, da ne bo koristen niti za opravljanje klicev in se je zato poslovil):

DSC00439

DSC00440

Hehe :D Danes je tako lep dan :D

Naslednjič pa zopet prava objava, obljubim ;)

  • Share/Bookmark

Starejši zapisi »