Canadianov blog

Se spomniš te objave? Bila je precej odmevna, čeprav se s tem najbrž ne bi smel preveč hvaliti. Danes sem zopet imel čast sedeti za isto mizo kot gospodični iz tiste objave. Naj že kar na začetku napišem, da sta obe odličen dokaz, da evolucija včasih pri kom tudi zgreši. Pravzaprav je taka cela stran familije, ki niti ni z menoj v sorodstvu, saj gre za družino tetinega moža, toda Gisela in Sabina imata primat.

Sestrična ima danes rojstni dan, zato ji še enkrat čestitam. V naši družini je nekako običaj, da se za rojstni dan priredi kosilo ali piknik in se povabi pač ožji del sorodstva, ki vključuje tudi bratrance in sestrične. Torej tudi nas. In ker so moji vsi na morju (barabe), sem bil primoran sam prevzeti dolžnost obiska ter se odpravit na piknik.

Vsak je najbrž že bil v položaju, ko mu je bilo več kot očitno, da je na danem kraju v danem času neki prisotni osebi popolnoma odveč, da se je počutil kot zadnji iztrebek na tem svetu, za katerega se nihče ne zmeni? Bralec še ni bil v tem položaju? Nikar ne zavidaj…

Tja sem prišel točno takrat, kot mi je bilo naročeno. Tetina družina ima relativno velik vrt za center mesta, v sosednji hiši pa živijo še "stričevi" (ni moj stric, temveč mož moje tete) starši in njegova sestra z družino (ie. družina Gisele in Sabine). Pridem torej na vrt in zagledam sestrično in "strica," kako pečeta na ražnju. Ju pozdravim. Nič. Pozdravim glasneje. Me pogledata. Še enkrat pozdravim in pomaham. Se obrneta stran. Ok, tudi prav. Grem do njiju in ju pozdravim. Odgovor: "Oj, a si že tu? Sploh te nisva videla." Ma ne me je*at, stal sem 4 metre stran. Ampak dobro, se zgodi.

Ponavadi se pri obisku slavljenca le-temu najprej čestita in izroči darilo. Nekako sem pričakoval, da bo tudi tokrat tako. Seveda sem se zaračunal, saj nisem upošteval dejstva, za katero družino gre. Slavljenka je tako še naprej pekla in se neki pizdila. No, grem počakat v senco. V tistem pa prideta stara starša sestrične in, glej ga zlomka, ona priteče vsa vesela in nasmejana, ji čestitata in izročita darilo. Vsa vesela se obrne in hoče it, ko sem vendarle zinil, da bi ji pa tudi jaz rad čestital. "Aja, no, pa dej no, če že moreš." Kaj za vraga?!?!

Čestitam in dam darilo. Nagradno vprašanje: kaj omikani ljudje rečejo, ko jim nekdo nekaj da? No te besede nisem slišal. Odprla je darilo starih strašev, v mojo vrečko pa pogledala in rekla sestri, naj ji, pazi to, vrečko z vsebino hitro spravi izpred oči. Odpuljeno, ni kej… Očitno nezaželjen.

Kosilo je bilo, khm, zanimivo. Recimo da je bilo hranljivo. Skratka, ne bi bilo omembe vredno, če se ne bi dogodil vrhunec stoletja. Za mizo sta sedeli tudi Gisela in Sabina. Pravi "blondži," tupi kot noč. Žal. Tega se res vsi zavedamo, še najbolj pa očitno sestričin fant (res kul poba) in jaz. Dan ne bi bil popoln, če si ju ni bi privoščila.

Začel je on. "Hej, Canadian, kje pa ti ješ na bone?" "Uf, na faksu večinoma." "A potem je zdej že kej boljš za jest, ni več tako zanič?" "Ja, se izboljšuje." "Kaj si mi že zadnjič pravil, da si videl?" Zastrigli sta z ušesi. "Aja tisti incident misliš, ko je razdeljevalcu hrane padel zrezek na tla, nato ga je ponesreči pohodil in ga dal nazaj?" "Tega ja." Nato pa ena: "Kaj je bilo?" Jaz: "Aja, ne veš? Zadnjič sem šel jest, in je ravno, ko je meni nalagal na krožnik, ponesreči spustil zrezek na tla. Neki mu je bilo potem nerodno in ga je še ponesreči pohodil. Meni je nato dal novega, sem pa potem videl, kako ga je pobral in ga dal nazaj v posodo ter enemu fantu za mano na krožnik." "KAJ?! O fak, jaz pa tam pogosto jem…" "Ma ja, sej dokler ne veš, kaj ješ, je vse dobro." "Sam res. Ojej. Zdej pa ne grem nazaj."

Najbrž ni potrebno dodatno pojasnjevati, da sva si vse izmislila in da so to pokapirali vsi, razen njiju. Sploh je bilo očitno, ker sva zraven umirala od smeha.

Ko sem končno odhajal, me je pozdravila le teta, ostali, ki so sedeli poleg, pa so se obrnili stran.

Res ne vem, kako naj komentiram. Tako omejenih ljudi ne srečaš vsak dan. In oni se imajo za nekaj več, mislijo, da so najboljši v mestu, hkrati pa ostale krivijo za vsako napačno stvar, ki se zgodi. Poznajo vse v mestu in jih često z vsakim vlačijo po zobeh, čeprav so v neposrednem kontaktu z zadevno osebo silno prijazni in prilizljivi. Noro.

Aja, še čestitke vsem bralcem ob dnevu državnosti!

P.s.: odgovor na vprašanje je hvala

Takole. Nova objava. Ja. Hm.

Dobiš kdaj, cenjeni bralec, ki morebiti pišeš blog, kdaj totalno temo v glavi in sediš pred praznim listom (ok, gre za prazen zaslon, toda list se sliši bolj romantično), zreš vanj in nimaš niti kančka pojma, kaj bi napisal? Poznaš ta občutek?

No sam sem poln teh občutkov že cel teden. Nimam pojma, kaj naj napišem. Imam sicer v mislih neko temo, ki pa je oz. bo precej neberljiva, saj je primernejša za znanstveno razpravo kot pa za kratkočasenje. Pri čemer sem ravnokar res dobil idejo, da lahko zadevo spravim v neko bolj berljivo obliko in jo posredujem kakšni stanovski reviji v objavo. Morebiti, morebiti, ko bo čas za to. Pa naj še kdo reče, da blogi niso za nič

Hm, saj res, glede na to, da se mi zadnje dni nič ne dogaja in sem pač po cele dneve za knjigami, ki so postale po strani 500 veliko bolj dolgočasne, kot je sprva kazalo, lahko povem kakšno anekdoto iz knjižnice? Pravzaprav res le eno, popolnoma svežo.

V torek je bil kar lep dan. Večer je bil pa čudovit V kolikor morebiti kdo ne ve zakaj, naj si kaj več o dogajanju prebere tukajle.

V glavnem, dan sem jasno preživel v knjižnici na faksu. Bilo je kar polno, precej kolegov je prišlo študirat. Mize so bile precej zasedene, vladala je kar precejšnja tišina, navkljub dejstvu, da nas je bilo več kot pol stotnije.

Tako se vsi zagrizeno učimo, kar naenkrat pa se zaslišijo neki otroški glasovi. Malo zbegano smo nekateri pogledali skozi okna, kako je pa otrok zašel na naše dvorišče. Toda videti ni bilo nikogar. Tudi lokal na ploščadi je bil prejkone prazen. Hm, spreletela me je celo misel, da imam morebiti prisluhe. Ne bi bilo nemogoče, utrgan sem že dovolj. Hm, ali imajo prisluhe ponavadi ljudje, ki dobro ali slabo slišijo? Sam spadam bolj med slednje…

Medtem ko sem se ubadal z razmišljanjem o slušnih lastnostih ljudi s prisluhi, pa okrog polic po hodniku primarširala četica. No, v bistvu je bila kar velika četa. Velika četa malih ljudi (baje ne marajo, da se jih imenuje otroci). Iz bližnjega vrtca so namreč organizirali ekskurzijo v knjižnico, malčkom so namreč želeli pokazati veliko izobraževalno ustanovo. Izbrali so si bolj, khm, zanimivo ustanovo, ampak NUK je vendarle malce daleč za tako male nožice.

Skratka, četica približno 30 otrok je imela izlet v našo knjižnico. Hehe, bilo je zelo smešno: na eni strani zaprepadeni pogledi študentov, na drugi pa prestrašeni pogledi malčkov. Kot se za ekskurzijo spodobi, je moral vodič (to vlogo je prevzel kar vzgojitelj) seveda razložiti namen številnih miz, kar je storil z legendarnimi besedami: "No, poglejte, tukaj se pa učijo." Seveda je najbrž odveč pripomniti, da je bil to razlog za hud smeh študentov.

Mali ljudje so z velikim zanimanjem opazovali malce večje ljudi, ki naj bi se učili, vendar jih je ta dogodek vse malce presenetil, tako da jim je pozornost padla na vse kaj drugega kot knjige. Sem ter tja je bilo celo slišati kak pridušen vzklik v stilu "Joj, kolk so luštni!" Vem, da bo naslednje vprašanje ostalo brez odgovora, pa vendarle me zanima, kaj so si mali ljudje mislili o študiju? So ugotovili, da je študij oz. učenje le gledanje v zrak in opazovanje mimoidočih? Pustimo ob strani, da velikokrat je Če slučajno kdaj kateri izmed malčkov zaide sem gor (in že celo zna kaj napisat) pa naj le sporoči Risbice pa pošljite na elektronski naslov, prav?

No, če so pa slučajno zaupali staršem, pa lahko kdo izmed njih kot zakoniti zastopnik pove odgovor

VIR

Pa še to: nedoumljivo mi je, kako lahko človek, ki se pride učit v tiho čitalnico, v njej polglasno bere? Am, sem morda edini, ki vidi tukaj rahlo protislovje? Tako da v opombo dekliču, ki je danes sedel zraven mene: naslednjič sedi kam drugam, prav

Tako. Odpisal sem (sicer že včeraj popoldne) trojčka, zdaj pa čakam na rezultate in upam na nadvse odličen rezultat, ki se bo glasil 6-6-5. To je optimistična napoved, verjetneje je, da ne bo tako dobro.

Naj se najprej še enkrat zahvalim vsem bralcem, ki ste (skupaj s svojimi domačimi živalmi ali nadležnimi pticami pod okni) držali pesti. Pomagali ste, brez vas bi šel že po 15 minutah ven Tako pa sem pisal celi dve uri.

Vem, lahko bi poročal že včeraj Ampak se mi enostavno ni dalo. Po izpitu smo šli na pivo, kjer so nekateri začeli takoj z izčrpno obnovo izpita po vprašanjih, vendar sva jih skupaj z zvesto kolegico zatrla v kali. Padale so celo grožnje o zastrupitvi ali grozovitem umoru osebka, ki bi si drznil omeniti izpit (ja, očitno je šlo njej še slabše kot meni), vendar dlje od tega nismo prišli (na žalost?), kajti kolegi so razumeli poanto in so utihnili in raje razpredali o problemu uvrstitve prekrškovnega prava v kazensko ali kaznovalno pravo. Jap, takle imamo, ko se zbere gruča pravnikov na kupu Pravniških šal raje ne bom omenjal Razume jih itak nihče ne Najhujša zadeva, ki pa sem jo enkrat doživel na neki žurki, na kateri smo bili zbrani bolj ali manj samo pravniki, pa je bila, ko smo se, malce okajeni, 3 ure pogovarjali in smejali na račun enega izmed členov Zakona o upravnem postopku, ki ima v besedilu zapisano, da se stranko lahko kaznuje zaradi njene nagajivosti Saj vem, dragi bralec, da tebi ni prav nič smešno, ampak kot sem že dejal, smo pravniki bolj čudna bitja Tudi jaz, čeprav sem črna ovca

Kakorkoli, nazaj k trojčku. Izpit je bil prekleto lahek. Res, nisem si mislil, da se to dogaja. Problem je bil samo v tem, da so od izpraševalci od izpraševancev zahtevali enormno število podatkov, katere naj bi zapisali v 2 centimetra visok okvirček. Vprašanje ima npr. 5 vrstic, v vsaki je nekaj pomembnega, ti pa odgovori na 5 vprašanj v enem zgolj v eni zelo kratki povedi? No go. Sploh, če pišeš kot slon ne Če pa še zajebeš stvar, ki jo znaš kot pesmico, pa je sploh malce velik problemčič…

Tako da zdaj čakamo na rezultate, predvidoma v torek. Potem pa takoj na oralno izpraševanje. jupi In če mi uspe, po ene par urah čakanja pred pisarnami na par piv To bo taboljši del izpita

VIR

Hm, še nekaj sem se spomnil, da imam napisati. Izpit smo imeli včeraj ob 11h, sam izpit se piše 2 uri in 15 minut (3 x 45 min), vmes izhoda ni. Ne moreš na stranišče, pa če ti mehur raznese. No lahko greš, ampak se to šteje, kot da si s pisanjem končal in da si izpit oddal.

Zato smo seveda vsi šli lulat pred izpitom. Sploh tisti, ki smo do enajstih popili že liter in pol tekočine. Aja, sem že povedal, da na dan popijem vsaj 3 L tekočine? Še pogosteje pa kak liter več…

No, grem na stranišče, polulam tist pisoar (oz v pisoar) in si grem umit roke. Logično, kajne. No, umivanje rok pri meni traja malo dlje, ker me je nekoč neka luštna in prijazna študentka medicine naučila pravilnega zdravniškega umivanja rok ter mi ob tem povedala stvari, zaradi katerih si često tako umivam roke Skratka, umivam roke, se pripravljam za operacijo, ko pride noter kolega (mislim da je iz istega letnika) in si umije roke. Vse lepo in prav. Roke umije za moje pojme na hitro, si jih posuši, nato pa, na moj šok, stopi do pisoarja, opravi zadevo in gre ven.

Am, ok? Mogoče res nisem najbolj poučen v teh zadevah (malo že, glede na to, da sem fant ), ampak vedno sem predvideval, da se zadeva počne ravno obratno, torej najprej prijatelj, potem pa roke? Tako da ne vem, v čem je štos tega. Mogoče kak cenjeni bralec ve? Morebiti so posredi kaki svetovnonazorski, verski, zdravstveni, politični, higienski ali drugi pogledi?

Ampak ne glede na to, ma ne moreš tako no. Verjamem, da se vsi zelo lepo umivamo povsod, nekateri se bolj, drugi se manj, ampak kljub vsemu se spodobi, da si umiješ roke po tovrstnem početju. Če že ne zaradi sebe, pa zaradi drugih. Potem pa ga zunaj na hodniku vidim, kako se rokuje z drugimi in objema neko deklino. Joj no, fantje in dekle, ko bi vi vedeli… Pač taka zadeva me res zmoti, ker mi zadeva ni ravno apetitlich

Ah in ravno so me cenjena mati obvestili, da smo imeli v hiši neko miško in da se je zdaj ujela v mišolovko. "Ja in," vprašam. "No, zdaj jo pa odstrani." "Koga?" "Ja, miš in mišlovko vendar!" "Kdo pa je zadevo nastavil?" "Jaz, kdo pa?" "In zakaj potem jaz počnem umazano delo za teboj?" "Ker si jaz ne upam!!!"

Lovski nagon naših matera se očitno konča pri nastavljanju pasti Ko pa se kaj ujame, naj pa na plan pride veliki lovec, ergo jaz Se vidi, da so ženske bolj nabiralke Grem pogledat, kako tole zgleda in opravit umazano delo za drugimi… To se sliši že skoraj kot mafija

10 minut kasneje: veliki lovec Canadian se je vrnil s svojega lovskega pohoda. Bilo je grozno, zverina je imela pol metra med očmi, rep dolg 7 metrov, kremplje podobne majhnim sekiram. Boj je bil dolg, ampak veliki lovec je vendarle zmagal. Večerja bo

Helenca, rabiš kako miško za sovice?