Arhiv za December, 2008

canadian

"Kje boš pa za novo leto?"

Moj bog, kako sovražim novo leto. No, mogoče ne ravno celega leta, ampak vstop vanj pa gotovo. Vsakič ista pesem, kam it, kaj počet in s kom bit.

Vse skupaj se, zanimivo, začne že 1. septembra. Najbolj zgodnji že takrat rezervirajo koče po bogve katerih gorah, prav tako pa, čim zmanjka pametnih tem za pogovor, pride na plano tisto najbolj neprijetno in zoprno vprašanje, ki bi ga bilo po mojem treba prepovedati: “Kje boš pa za novo leto?” To vprašanje je vedno zadnja rešila bilka v pogovoru – ali pa pravzaprav edina skupna tema, ki jo sogovornika imata. Pogosto pa pride na dan tudi v primeru, ko se dva po zelo dolgem času ponovno naključno srečata in si itak nimata kaj povedat, če seveda odštejemo običajne puhlice o tem, da se morata večkrat srečat in da se gotovo slišita za kavo. Iz tega na videz nedolžnega vprašanja se vedno razvije, če se sogovorcema seveda ljubi, globoka debata o tem, zakaj so določena mesta bolj žurerska kot druga, zakaj je bolje praznovati v klubu kot na prostem, na koncu, v zadnjih vzdihljajih pogovora pa pridejo na dan še niti ne preveč zabavne anekdote. No, lahko so zabavne, ampak samo tistemu, ki jih pripoveduje, drugi se itak smeji samo iz vljudnosti.

Potem pa pride končno veliki dan, oz kot te dni neprestano ponavljajo, “najdaljša noč v letu.” Vsak gre na svoj konec, preživi noč kakorkoli se je že pač odločil. Nato pa končno pride januar. Seveda pa zgornje vprašanje ne izgine kar tako s koncem decembra. Ne ne, prav potuhnjeno se modificira in se pojavi v obliki, ki je v bistvu ravno tako zoprna: “Kje si bil pa za novo leto?” – iz prihodnjika v preteklik. To se potem vleče vse tja do marca, ko vprašanje mutira v obliko “Kam greš pa letos na morje?” In vse jovo na novo.

Mogoče je dejstvo, da sovražim to vprašanje, povezano s tem, da se o preživljanju jutrišnje noči vedno odločam zadnji trenutek. Dobesedno. Kajti ta večer mi prav nič ne pomeni. Ne spremeni se prav nič, razen da moram kupiti nov koledar, kajti star je iz pravzaprav butastega razloga za v smeti. Še vedno torku sledi sreda in še vedno imam rojstni dan 30. novembra. Ampak dobro, če že je že treba delat pomp iz tega, pa ga dajmo. V bistvu bi vsako leto tale čas najraje zbolel za kakšno gripo, da bi imel mir. Mirno bi lahko šel ob desetih zvečer spat in najbrž bi bil jaz tisti, ki bi se ponoči drl na ulico, naj že nehajo pokat, ker bi eni radi spali. Mularija bi se pa režala in vpila, da sem penzijo že dobil, misleč da se dere kak dedek.

Glede žuranja že tako veljam za upokojenca. No, uradno me najbrž imenujejo “un čudaški Blaž,” ampak meni je vseeno ljubši izraz upokojenec (čeprav verjetno dela krivico marsikateremu starejšemu občanu). Iz večini neznanega razloga mi že nekaj časa ni preveč po godu pitje do komiranja, lazenje po sedmih klubih v enem večeru, kozlanje na vsakem vogalu, preizkušanje, koliko absinta in tekile zmoreš ipd. To sem že vse doživel in preživel (nekatere komaj, ampak pustimo to :D ). Zdaj imam raje lepo kako pivo ali pa kozarec dobrega vina v dobri družbi. In glej ga hudiča, noben klub me ne vidi več. Vsaj ta popularni ne.

Letos ni nič drugače. Še vedno ne vem, kje točno bom proslavil začetek novega in slovo starega leta. Vabljen sem bil na vsaj tri žure. Vse tri sem zavrnil. Kje se mi da lazit v Bratislavo (danes zjutraj z busom tja, jutri pa nazaj – nehumano, če mene vprašate), ali pa v neko lovsko kočo nekje pod Slivnico? Grem le tako daleč, da se zjutraj zbudim v svoji postelji (lahko tudi v tuji, če je zraven prava oseba, kar pa se še ni zgodilo). Tudi žuranje v eni od ljubljanskih diskotek me ne gane. Jebeš to, da bom dal 30 evrov za vstopnino? A res zgledam tak idiot? :D Zmrzovanje na Prešernovem trgu ob poslušanju kakšne misice, ki misli, da se lahko njeno kruljenje šteje za petje, me prav tako ne mika preveč.

Zato mi v bistvu ne ostane drugega, kot da izberem varianto, ki mi je edina všeč. Posebna osebica me je povabila, naj novo leto preživim pri njej doma, skupaj s še parimi kolegi. Nič posebnega, lepo večerja, malo pijače, kakšna družabna igra, peninca in potem spat. Mogoče niti ne v mojo posteljo, kdo ve? :)

Canadianov blog - "Kje boš pa za novo leto?" VIR

Za konec pa vsem želim, da bi bilo leto 2009 polno uspehov, veselja, sreče in nenazadnje zdravja. Mal corny, vem, ampak naj se uresniči! ;) Srečnga pa zdravga!

  • Share/Bookmark
canadian

(Po)praznična

YouTube slika preogleda

Prazniki so poučna zadeva, vsaj v naši družini. Vsakič znova se namreč naučimo nečesa novega, pa naj bo to splošno dejstvo, ali pa medsebojni odnosi. Zakaj bi bili tile izjema?

Pa poglejmo, kaj smo spoznali v zadnjih nekaj dneh:

  • rakci so dejansko lahko okusni. Mogoče se to zdi komu samoumevno, ampak prosim ne pozabit, tole piše osebek, kateremu je najboljši približek okusne morske hrane wieneršnicel. :D Okej, ja pretiravam, saj kaka ribica sem ter tja, ampak raki? No go. Ampak so lahko dobri. Preverjeno. Ne vem kaj se z mano dogaja, zdej bom še fishfan ratal?
  • pri postavljanju božično-novoletne smrekce ni nujno, da se na smrt skregaš. Ponavadi smo se, pravzaprav je bil to kar že družinski običaj, da smo potem tri ure na smrt skregani. Kaj, no, vsak ima pač svoje videnje, kako morajo okraski viset :D Tokrat je bil mir. Mogoče zato, ker sem zadevo postavil na skrivaj dopoldne sam? :D
  • božiček celo kdaj drži besedo in prinese točno tisto, kar je obljubil. Meni torej bonbone (končno se je naučil, da se meni čokolade NE nosi, ker je ne jem) in pisemce, v katerem je izrazil upanje, da sem užival na smučanju. Sem :) Aja, Playstationa še nimamo, pride pa. Dolga zgodba, na kratko: fotr spoznal, da je v bistvu zelo uporaben… Bog, kako naivna starša imamo.
  • ustvarjen sem za poklic pravnika. Ta kompliment bi mi bil celo všeč, če ne bi prišel iz napačnih ust v napačnem pogovoru. Bojda povem samo to, kar sem izrecno vprašan. Rekla je, da tako pa ne moreva funkcionirat, če se ne odprem. Jeba. In sem se odprl.
  • delo pro bono lahko ustvari velik dobiček. Oksimoron? V bistvu ne, ker lahko oseba, kateri je bila nudena pomoč, začuti nenormalno željo po prostovoljni obdaritvi ubogega študenta.
  • nategnili so me pri spletnem šopingu. Pomnite za prihodnost: če vam napišejo, da kreditna kartica ni bila sprejeta in poskusite znova, to vedno ne drži. In zdaj, ko smo v luči varčevanja in varovanja okolja prešli na elektronske izpiske, ki jih še manj gledam(o) kot tiste stare, papirnate, je to sploh sranje. Ne vem sicer za druge, ampak jaz ne klikam trikrat na teden po kliku, kaj je kaj novega. No, ima pa cela zadeva pozitivno stran: reklamacije banki zaradi kopice njihovih napak sem vložil že tolikokrat (še vedno povsem upravičeno), da zadevo res že močno obvladam :) Ampak vseeno, od tako eminentne strani tega sicer ne bi pričakoval; shopforporn(pika)com me ne vidi več! :lol:
  • prejšnja poved je jasno šala. :D
  • dva skoraj osemdesetletna osebka se lahko burno spreta glede tega, česa si želijo osemnajstleniki, pri čemer jima je skupno to, da zavračata mnenje osemnajstletnika. Skoraj smešno.
  • še vedno sem v fazi žalovanja za pomladjo. Ko sem to razodel posebni osebici iz četrte alinee, me je samo zabodeno zgledala, kako to mislim. Madona, simpl, letošnja pomlad je bila pa res lepa. Vem, tole je zvenelo izjemno čudno, ampak ja, meni je bilo lepo. Hecno, a ni?
  • stvari so se v zadnjih letih prekleto podražile. Saj vem, to je itak znano vsem, toda mene je v bistvu zadelo včeraj, ko sem peljal posebno osebico na torto (potice sem že malo sit) in sva plačala za dve torti in čaj 8 evrov. Ni se mi zdelo veliko, ampak ko sem pomislil, da bi pred dvema letoma za isto dal skoraj dva tisoč tolarjev in da bi zraven klel, kako drago je, me je pa kr malo stisnilo. Navadli smo se, al kako. Plus še vedno nisem našel ničesar za dva evra – za ta denar se ne dobi ničesar. Lego kocke.

Gotovo je v teh dneh prišla na dan še kakšna rešitev katere izmed vesoljnih skrivnosti, a mi ta trenutek pač ne pade na pamet. Vsekakor pa, upam da še ne povsem prepozno, vsem želim lep preostanek praznikov, upam da so bili božički radodarni.

  • Share/Bookmark
canadian

O tem in onem #15

YouTube slika preogleda

Bog, kako sovražim bit bolan. Ko nimaš prav nič na svetu za počet, len si kot fuks, ne da se ti niti trikram pomežiknit ali prestavit kanala na televiziji, še najmanj pa kaj napisat na blog ali celo kakega prebrat. Ne, to bi bilo pa res povsem preveč za bolnega uboščka!

Tako so ti dnevi več kot zabavni. No, koga pravzaprav slepim? Dolgčas mi je, da bi mi bilo bolj že težko, zato počnem neumnosti. Počnem je mogoče rahlo napačen izraz, ker je bolj ali manj vse, kar počnem, to, da se prestavljam s kavča na posteljo, gledam televizijo, se lotim kakšne knjige, ki sem jo že vsaj trikrat prebral (tj. Harry Potter, jasno), in brskam po vedno istih spletnih straneh.

Zadeva se vleče že praktično cel teden in se namerava še razvleči tja do praznikov. Cel žur, kaj? Res je, kajti v tem času sem uspel že naštudirati televizijski spored in lahko neprestano gledam kaj užitnega. Standardi so tako že precej padli, saj sem pogledal že celo nekaj serij na Hallmarku. Priznam, sram me je. Sej drugače bolj gledam FoxLife, res, prisežem. Strasti na rtvju pa gledam samo enkrat, ponovitev res ne spremljam. Špankih telenovel (še) nisem začel gledat. Skratka, če se bo še dolgo nadaljevalo, bom na koncu začel intenzivneje spremljati še kakšne Umore na podeželju. Sledil pa bo najbrž samomor na podeželju.

Poleg vsega, no pravzaprav zaradi vsega, sem lačen kot pes. Lahko bi pojedu vola, celo s kakšno ribo bi se zadovoljil, ampak kaj, ko ne morem. A niso take bolezni najbolj zahrbtne, že tko si bolj slab, potem ti pa še hrano onemogočijo? K sreči bojo kmalu prazniki in bom lahko takrat malo nadoknadil, če bom že kaj bolj zdrav. Drugače pa juhice in pudingi… Zajebano, sploh ko povsod (beri na Hallmarku) neprestano prikazujejo same precej slastna zadevice… Na jok mi gre :D

No, pa še tole: pred dnevi je tale blogič “praznoval” prvi rojstni dan. A ni zanimivo, kako imava rojstna dneva blizu drug drugemu? :D No, v tem času se je zgodilo kar precej. Bilo je nekaj sprememb v obliki, tudi v imenu.

Do te je bilo objavljenih 111 objav, večina bolj butastih, kakšna pametna se je pa že našla vmes, a ne? Skupaj smo spravili 2.700 in še nekaj drobiža komentarjev, obiskan pa je bil skoraj 50.000-krat. Najpogostejši ključni besedi, ki privedeta na blog, sta zaldiar in pa bezgavke. Mogoče bo treba kje napisat opombo, da ne gre za medicinski blog :D

Saj vem, tale statistika je povsem neznimiva, ampak nekaj je treba napisat. Zdaj pa naprej v prihodnost. V nove zmage in objave. Začetek bi lahko bil, da npr. premaknem trenutni temo s slabih dveh objav na teden na tri do štiri, kot včasih. Bomo videli.

Tako, Blaž se gre zdaj naprej zdravit (in stradat). Lep predpraznični čas vam želim (za razliko od mojega), čimveč opojnih užitkov in sladkih besed :D Ne, ne vem, od kje sem potegnil to osladnost. Ampak vseeno, lep predpraznični čas vsem!

P.s.: Mogoče kdo ve, kaj bi bilo dobro darilo za dva evra?

  • Share/Bookmark

Starejši zapisi »