Arhiv za Oktober, 2008

canadian

O tem in onem #11

YouTube slika preogleda 

Pred časom sem ugotavljal, da tele objave pišem samo pred izpiti. No, danes ugotavljam, da jih pišem vedno, kadar nimam časa. Zadnje čase nonstop torej.

  • Prvi žur po približno letu dni, nekaj pivic in prisilen ogled nastopa striptizerja (ja, ženska moč je nedoumljiva) so me stali zdravja. Vsaj za nekaj dni. Tako da je zdaj dokazano, ne še povsem znanstveno, da preveč žuranja, alkohol in striptiz škodijo :lol: No, mogoče ne škodijo vsakemu, ampak za moje ubogo, sploh zabave in socialnega življenja čedalje manj vajeno telo, pa pomenijo hud stres :)

Vem, da bo prvo vprašanje, kaj sem počel na moškem striptizu. Recimo samo, da sem ustregel želji gospodične in potrpel z njo. No trpel sem sam, ona je kar močno uživala. Sem se pa zabaval. Priznam. Užival ne, zabaval pa.

  • Sem medicinski fenomen, še vedno. Pustimo mojo bojda nenavadno sestavo telesa, po novem hkrati zgledam starejši od 40. Kako je to možno? Jah, lekanarji me silijo, naj vzamem nek nadomestek za energijo (ki je mimgrede fantastičen, dejansko se počutiš noro dobro) za starejše od 40 let. Ne vem, kako je ženska ugotovila, da sem tako mlad, gotovo po mojem odličnem in spočitev videzu. Skratka, tud farmacevti oz njihov vid je fenomen: znajo prebrat pisavo dohtarjev in vidijo ljudi 15 let starejše. Uau.
  • Rahlo neokusno se mi zdi, da v eni od največjih trgovskih verig dajo na oddelek za delikateso prodajalko, ki ima približno 150 kil, ki se premika tako, da se počasi ziblje levo in desno, v obraz zgleda kot velik pršut in je ravno toliko prijazna. Ej, ne morš, medtem, ko strežeš nekomu, hkrati vpit na sodelavko (dobesedno) “Pička ti matrna, res si kuzla, kako nej te slišm, če si pa za vogalom! Jebem ti mater si kurba. Spizdi!” Na polju mogoče še gre, sredi nabito polnega centra je pa rahlo neokusno.
  • Polhn k. mam ljudi, katerih namen je, da na projektu, ki jim je bil zaupan skupaj z drugimi, ne naredijo prav nič, če pa že kaj, je pa to približno toliko koristno, kot sem koristen jaz za oplojevanje pand. Nič torej. Potem pa pametujejo pred ostalimi, kaj bi bilo treba naredit, se oglašajo, kadar je to najmanj potrebno in dajejo pripombe, ko pravzaprav niso potrebne. Zase so prepričani, da so neznansko pametni in imajo neznasko željo biti povsod navzoči. Žal so edini, ki o sebi tako mislijo, vsi ostali jih imajo vrh glave zaradi vseh dodatnih problemov, ki jih povzročajo.
  • Doma samo še pospravljam in spim. Od pol osmih do nekje dveh, treh sem v službi nato pa na faks. Okrog pol devetih pridem domov, pospravim in grem spat. Naslednji dan jovo na novo. Vse skupaj ni več tako zabavno, kot je včasih bilo :D Jap, Monk sindrom v naši familiji se pozna tud meni :D
  • No, pred kratkim je bila stota objava, pa tudi 2.600 komentar. Vseh obiskov je bilo že res ogromno. Ni pa še niti eno leto, odkar zadeva obstaja. Tako da res hvala vsem. Idej mi sicer počasi zmanjkuje, tako da bomo videli, koliko časa bo še trajalo, preden zaključimo. Bomo videli.

No nič, tojto.

Aja še to: tale komad sem dal zato, ker sem opazu, da kadar ga zavrtim, začne naša pesa s tacami v ritmu tapkat po tleh :lol:

  • Share/Bookmark
canadian

Zaljubljen sem!

Ja res, novo imam. Ne gre drugače, kot da se hvalim. Morebiti bo kdo dejal, glej važiča, samo hvali se nonstop. Kdo drug bi lahko rekel, privoščljivo seveda, no končno mu je steklo. Tretjemu pa je verjetno popolnoma vseeno.

No, jaz gotovo sem navdušen. Kako ne bi bil, če je pa tako enkratna? Gotovo je najboljša, najlepša in nedvomno vse naj. Priznam, zaljubljen sem. 

Kje sva se spoznala? Hja, oba sva dokaj sodobna, zato, priznam, sva se spoznala na medmrežju. Že dlje časa sem iskal prijetno družbo, v resničnem življenju mi ni preveč uspevalo. Nobene, podobne njej, ni bilo nikjer za najt. Zato sem v obupu zašel na neko medmrežno stran, se registriral in začel z brskanjem.

Po le nekaj minutah brskanja sem naletel na njo. Že uvodne besede so me navdušile, ko pa sem videl njeno sliko (priznam mojo šibkost, na njej je bila gola), pa ust nisem mogel več zapreti. Definitivno je bila to ljubezen na prvi pogled.

No, seveda ni vse v izgledu, navdušil me je tudi njen karakter. Iz njenih besed v profilu je vel optimizem, pametno razmišljanje in zdrav pogled na prihodnost. Seveda pa so imele nezanemarljiv del pri celotnem navdušenju tudi njene obline; tako popolne so, ravno primerne za njeno višino. Človek bi jo kar na vsah način vzel v roke in jo božal in božal in božal…

Nekdo me je že pred časom označil za mevžco. Priznam, v tem primeru sem bil Mevžica. Nikakor si je nisem upal kontaktirati, ne vedoč, ali me bo sprejela in ali bom dobil odgovor. Zato sem jo nekaj dni le neprestano hodil gledat, priznam tudi služba in faks sta malo trpela, kajti nisem zdržal brez pogleda nanjo.

Po slabem tednu pa je padla odločitev: ali si moški ali nisi!?! Zato sem zbral korajžo, se odločil, da bo to pravi dan za začetek nove zveze. Poslal sem ji sporočilo, nato pa sem čakal. In čakal. In čakal. In dočakal – odgovor namreč. Po kratkem premisleku se je odločila, da mi bo odgovorila. Vsekakor sem jo zelo zanimal in na vsak način je hotela izvedeti več o meni. Ker sem zelo odkrit človek (večinoma, vsaj) sem že v svoj profil zaupal marsikaj, kar jo je zanimalo, zato ji je vprašanj kaj kmalu zmanjkalo.

Ima sicer eno malo slabšo lastnost: zelo rada, morebiti celo prerada, ima denar. Na vsak način je želela izvedeti številko moje kreditne kartice. Prebrisan kot sem ji le-te seveda nisem posredoval, sem ji pa rekel, da ji kartico pokažem v živo. Mišljeno je bilo napol v šali, napol zares, vendar je povabilo na zmenek takoj zagrabila z obema rokama. Navdušeno je predlagala, da se v kratkem slišiva in se dogovoriva za najustreznejši termin.

No, slišala se nisva, mi je pa včeraj poslala sporočilo, naj se danes popoldne dobiva. Od navdušenja nad idejo celo noč nisem mogel spat. Premetaval sem se v postelji, premleval različne možne scenarije, od najugodnejšega pa do najslabšega. No, ko sem prišel do slednjega, sem postal le še bolj živčen in spanec je vzel slovo.

Ob dogovorjenem času sem bil na dogovorjenem mestu. Nje pa ni bilo. Bil sem prepričan, da me je pustila na cedilu, da me je zajebala, da se je le norčevala iz mene. Tedaj pa se je prikazala. V vsen njeni popolnosti je prišla k meni, se mi vrgla v objem in poljubil sem jo. Prvič sem jo videl, a sem že vedel do je to res to, da sva si usojena, da bo ljubezen trajala večno. In vem, da ona čuti popolnoma enako.

Nisem si je želel spustiti iz rok, ves navdušen sem jo odpeljal domov. Čeprav nisem preveč tradicionalist, sem ji takoj odkazal njeno mesto, prepričan, da ne bo preveč navdušena nad tem. Kjub vsemu sem prepričan, da jim je treba takoj pokazati, kje jim je mesto, pa naj bodo še tako sodobne. A na moje hudo presenečenje se je z dodeljeno vlogo takoj strinjala in jo z nasmehom in žarom v očeh sprejela.

Ker pa vem, da mi nikakor ne verjamete, da je kaj takega sploh mogoče, pa je tu še njena fotografija:

Canadianov blog - Zaljubljen sem! 

Pa naj še kdo reče, da ni popolna! :lol:

  • Share/Bookmark
canadian

Zaupanje

http://www.dailymotion.com/videox2ejeg 

Zaupanje je hecna stvar – dokler uživaš v njem, se ga sploh ne zavedaš, ko pa enkrat izgubiš njegovo kriniko, pa ga grozno pogrešaš. Takrat bi naredil marsikaj, da bi zopet prišel pod njegovo okrilje, vendar se to le redko zgodi.

Sicer je res, da obstajajo različne vrste zaupanj: od takega, ki ga nikoli ne bo mogoče omajati, pa do navideznega, takega, ki se na obeh straneh kaže, v resnici ga pa sploh ni. Vmes pa so vse nianse sive barve.

Prvo zaupanje je take vrste, katerega si deležen le redkokdaj, ampak ko si ga, se ga je treba držat kot klop. Treba ga je negovat, ga primerno uživat in nikakor zlorabljat, kajti ko se omaje, ga težko ponovno utrdiš.

Seveda pa so geniji, ki se zavedajo, kaj imajo, poskušajo to na vsak način obdržat, pa jim še vedno spodleti. Vedo, da imajo nekaj neprecenljivega, nekaj redkega, ga obravnavajo kot takega, vendar ne vedo točno, kako z njim ravnat. Naj ga zaklenejo v trezor ali postavijo na okensko polico, kjer bodo vsi videli, kaj imajo? V prvem primeru bo vedno tam, neopraskan, obdržal bo barvo, vendar bo ves zaprašen in ga nihče ne bo videl, nihče vedel zanj in bo težko v ponos lastniku. Če pa ga daš na okensko polico, bo resda sčasoma malo obledel, lahko se bo kdaj opraskal, vendar ga bodo vsi videli, vedeli zanj.

Treba je izbrat pravi način hrambe. Vprašanje, koliko ljudi to dejansko zna.

Jaz ne.

Do včeraj sem imel osebo, prijatelja, ne najboljšega, pa vendar, zelo dobrega, ki mi je zaupal. Verjetno bi mi izročil življenje v roke, če bi lahko. In jaz sem to vedel. Zaupanje je bilo do neke mere seveda vzajemno.

Skrivnosti znam obržati. Vem, da tudi v primeru, da zanjo vsi vedo, osebe, ki mi jo je zaupala, ne morem razočarati s tem, da potrdim, da zadevo vem. Če je skrivnost, je skrivnost. Pri meni je le problem, kot sem že večkrat napisal, da težko berem med vrsticami. To ni zame, precej raje vidim, da mi nekdo zadevo konkretno pojasni, pa naj še tako grozno to pojasnilo izpade, kot pa da se tava v jutranji megli in ni čisto jasno, kaj je mišljeno. Keep it simple!

Enako velja za opredelitev, kaj skrivnost je, in kaj ne. Idealna situacija je za moje pojme takrat, ko oseba hkrati še poudari, da to ostane med sogovornikoma. Žal pa se to le redko zgodi, vse prevečkrat ljudje predvidevajo, da smo vsi odlični v razumevanju podtonov in globokih pomenov v vsaki zadevi. Žal nismo, jaz nisem, priznam, moja napaka. Zato lahko večkrat vzamem kakšno zadevo za tajno, čeprav to ni, seveda pa se zgodi tudi obratno.

Tudi tokrat se je.

Jure, žal mi je. Izdal sem tvoje zaupanje. Moral bi vedeti, da bi te moje ravnanje lahko prizadelo, vendar mi verjemi, da gotovo ni bilo mišljeno kot tako. Nikoli te nisem nameraval izdati. Res je, da sicer nisem nikomur izdal zadeve, sem pa ravnal popolnoma napak in zato izgubil tisto, kar mi je pomenilo precej.

In izgubil sem prijatelja. Bojim se, da za vedno.

  • Share/Bookmark

Starejši zapisi »