Arhiv za September, 2008

canadian

O tem in onem #8

Pred branjem si najprej v sosednjem oknu/zavihku odpri tale komadič! ;)  

Komaj čakam, da se začne oktober! Zakaj? Ker bo to pomenilo, da je konec septembra in upajmo čas, ko bom lahko malo izpregel, mal dvignil noge in poslal vse skupaj v tri krasne.

To so jasno samo pobožne želje, ker itak vsi, pri čemer mislim predvsem sebe, za druge namreč nisem prepričan, vemo, da se to ne bo zgodilo. Zakaj ne? Zato, ker sem ponovem dobil oznako deloholik, kajti neprestano sem bojda v službi, nimam več časa za življenje, poleg tega pa se začenja še faks, tako da žur. Pa ne samo to, da sem deloholik, to me bo očitno pahnilo še v kak -holizem, zaradi katerega bo še kakšna oseba padla po stopnicah… No, tako daleč ne bo šlo, itak da vem, kje imam mero. Upam.

In kaj me vztrajno zaposluje? Poleg službe z najbolj natančno in vseskozi prisotno šefico (ne, ni bog, je pa blizu) me še vedno precej pkupira teženje referatu na faksu, zakaj za vraga me še niso vpisali. Glavni razlog za to je jasno na njihovi strani: zato, ker ima je*ena komisija za študentske zadeve sejo ravno v času uradnih ur referata. Debilno – a ne bi raje počakali še tisto uro, uro in pol, da vsi oddajo in potem imeli sejo? Tako je pa samo ekstra gužva, ker je zaradi te komisije še pol referata zaprtega. In zato sem oddal 10 minut prepozno in bom nekaj dni brez statusa. Če ni to super.

Ne samo, da bom letos imal dvakrat več izpitov za nardit kot prejšnja leta (poleg preostanka za nazaj še vsi za naprej), treba je sodelovat tudi pri izvenštudijskih aktivnostih. Zakaj ne bi začeli kar letos? Tako sem se, bolj za štos kot zares, prijavil še na eno tekmovanje iz evropskega prava ELMC. Itak sem bil ziher, da ne bom izbran v ekipo, ker je pač zaželjeno znanje francoščine, katere pa obvladam ravno toliko, da lahko rečem, da nej pove po angleško, pri čemer je seveda vprašanje, če bi me nasprotna oseba razumela, glede na to, da so akcenti malo poslovenjeni.

Tako sem šel danes veselo na uvodni razgovor, v katerem sem se seveda malce zlagal (ne bistveno, le da hodim na tečaj) in očitno docenta tako očaral z mojim nakladanjem o veselju do prava, da sem popoldne že dobil navdušeno sporočilo, da sem sprejet. Juhej! Mislim, sej sem zelo vesel, da sem zraven, nenazadnje mi bo najbrž precej pomagalo pri Erazmusu (upam vsaj), ampak to pomeni, da imam zdaj že tretjo zadevo, ki me bo v naslednjih mesecih relativno močno okupirala…

In ni še konec. Iz čistega dolgčasa sem se včeraj zvečer lotil nekega uvrstitvenega testa na spletu, ki je pokazal, da kar naenkrat zelo obvladam nemščino. In ko pravim zelo, to pomeni zelo, kajti naj bi bil na višjem nivoju od višje ravni mature. Očitno se res tri leta zelo redke uporabe jezika poznajo, saj sem kar nanekrat napredoval za približno 2 stopnji. Tako sem dobil res odlično ponudbo za enega od certifikatov, tako da se bo treba spravit še tole nardit…

Poleg vsega tega pa se kar vrstijo številni projekti, en pomembnejši od drugega, vsi pa terjajo svoj davek časa…

Mimogrede, če kdo ve, kje bi lahko dobil lava lamp (magma lučko po domače), naj mi to prosim sporoči ;)

No tole so bili moji trenutki jamranja, ker se mi ta trenutek res prav nič drugega ne da, tako smiljenje samemu sebi pa malo paše… :D

  • Share/Bookmark
canadian

Obisk pri psihologu

Dejstvo je, da obiskujem precej zanimiv faks, faks, na katerem ni dovolj, da zgolj napišeš, da si ubogi in bolan, temveč je potrebno taki izjavi v štirih izvodih priložiti še nekaj opravičil specialistov, potrdil državnih organov o siceršnjem obstoju bitja, ter plačilo takse (lahko v modri kuverti).

Popolnoma enako velja za primer, ko študent prosi za izjemni pogojni vpis. Zahteva se predložitev obrazložene prošnje (čimveč jamranja in pisanja, kako si praktično mrtev) ter potrdila specialista, da je s tabo res nekaj hudo narobe in nisi sposoben študija.

Zgodi pa se, da specialist napiše bolj slabo opravičilo. Takrat je študent v  precej čudnem položaju: vsekakor se vsi zavedajo, da bi on lahko bil upravičen do napredovanja v višji letnik pod malo bolj ugodnimi pogoji, po drugi strani pa vsi vedo, da  komisijo sestavljajo pravniki, ki jim je važno le, da je vse po regelcih – in če je opravičilo bolj kot ne pomanjkljivo, potem jebat ga, prošnja zavrnjena, pa če je še tako utemeljena.

V takem primeru študentu ne preostane drugega, kot da se odpravi v iskanje novega potrdila o bolezni. In kdo bi bil primernejši kot psiholog? :D

Tako je, Canadian je šel danes k psihologu. Namen je bil namreč, da prepriča dohtarja, da je res “ubrisan” in da mu napiše potrdilo, ki ga bo opravičilo četrtega letnika in ga spravilo direkt do diplome. Hec :) Iskat je šel potrdilo, da ima težave s koncentracijo, kar naj bi mu onemogočalo, da bi se normalno pripravil na študij in izpite. To je sicer napisal že v prošnjo, nekako pa ni vedel, kako naj utemelji dejstvo, da je mesec po operaciji opravil trojčka, skoraj pol leta pa ne more opraviti izpita, ki po vseh kriterijih ni ne vem kak bav bav.

Skratka, ker v bližnji okolici metropole ni bilo nobenega, ki ga bi bil pripravljen vzeti z včeraj na danes, je moral v Celje. In je šel.

Stric imajo ambulanto v neki stari meščanski hiši v bližini središča mesta. Skepsa je seveda bila pristona, ampak ker hudič v sili žre še mušja jajca, ni ostalo drugega. V čakalnici nikogar, slišal se je le glasen pogovor iz ordinacije. Canadianu je takoj začela delati domišljija, kako bo lepo prišel v ordinacijo, se udobno zleknil na kavč, povedal vso svojo “žalostno” štorijo, pri tem precej lagal in dobil opravičilo. Težko bi se bolj zmotil.

Po nekaj minutah čakanja pride iz ordinacije nek starejši gospod, zanemarjen do amena, neobrit že kak teden, v starem suknjiču in začudeno pogleda, češ kdo za vraga si in kaj počneš tu. Na hitro mu je obrazložil, čemu je tam, prepričan, da je to le pacient, stric pa le nekaj zagodrnja in pravi, da se spomni, da ga je nekdo prejšnji dan poklical. Prosil je še za izvide, ki jih je Canadian imel s seboj le po hudem naključju ter šel ven.

Canadian še nekaj minut po tem zanimivem pripetljaju ni mogel popolnoma zapreti ust. Že se je začel tolči po glavi, kaj je bil tak idiot, da je dal izvide, skupaj s potrdilom o bolezni, kar enemu, ko stric primarširajo nazaj in pravijo, da ga bodo takoj sprejeli.

In res, že kako minuto kasneje ga pokliče sestra, prav nič podobna onim z OI, v ordinacijo. Canadian ves v pričakovanju udobnega kavča vstopi in takoj doživi hladen tuš. Ponujen mu je bil le star, trd stol, ordinacija prav nič filmska, nobenih ribic, nobene pomirjujoče glasbe, nobenih pregrešno dragih slik na stenah, le najsodobneji računalnik in dohtar, ki spremlja trenutno dogajanje na eni od svetovnih borz.

Sede in takoj dobi v roke psihološki test. Jap, tudi tukaj ni šlo brez njega. Vsakič znova sem šokiran nad tem, kakšna vprašanja se vse pojavljajo v teh vprašalnikih. Vedno ti rečejo, da ni napačnega odgovora – meni se bolj zdi, da ni pravilnega. Kako naj človek odgovori na sledeče vprašanje, pri čemer ne želi izpasti popolnoma nor:

V zadnjem času si želim škodovati oz. se poškodovati:

a. tako pogosto, kot ponavadi

b. bolje bi bilo, če bi bil mrtev

c. verjetno bom storil samomor

d. gotovo se bom slej kot prej ubil

Am? Kaj pa, če se ne želim poškodovati? Očitno ti vprašalniki že vnaprej predvidevajo, da so potencialni pacienti vsi samomorilci. Aja, naslednje vprašanje je bilo pa povezano s tem, kako močno si želim vrtnariti. Svašta.

V glavnem, po uspešno rešenem vprašalniku o stopnji nagnjenosti k samopoškodovanju je prišel čas za pogovor. Stric vprašalnika niti pogledal ni, je pa želel vedeti vse o Canadianu: kaj študira, kako mu gre, kako se počuti, kako poteka zdravljenje ipd. Vse to si je zapisal na list, za katerega je Canadian na vso moč upal, da ga ne bo izročil v prepis sestri, kajti gospodična bi nedvomno imela izjemno težavno delo z razbiranjem hieroglifov.

Na Canadianovo izjemno veliko presenečenje se je dohtar lotil pisanja na računalnik kar sam. Zakaj je to presenečenje? Predvsem zato, ker mu je teta Breda prejšnji teden, ko jo je prosil, naj mu po najhitrejšem postopku napiše potrdilo, vsa šokirana dejala, da to pa ne gre, da mora ona najprej zdiktirat besedilo, da ga bo sestra lahko napisala. Nisem povsem prepričan, kdo je bil takrat bolj šokiran, Canadian ali Bredica, prvi, ker se je spraševal, kako je lahko ženska tako računalniško nepismena, druga pa, ker jo je tako ponižal na nivo navadne tajnice – vsaj po njenem mnenju.

Skratka, dohtar je pisal. In pisal. In pisal. In napisal celo stran. Nato pa opravičilo dal Canadianu v recenzijo in popravo morebitnih napak. Ta se je lotil branja nadvse pazljivo, na koncu pa se je komaj zadrževal, da ni planil v glasen krohot.

Opravičilo je napisano nadvse odlično: Canadian je očitno imel tako hude travme, da se ni zmogel zbrati in je povsem razumljivo, da ni naredil izpita. Res, da je v vmesnem času opravil vse ostale, ampak tale je bil pa res pretežak. Poleg tega zelo trpi pred pregledi, ima težave s koncentracijo in mu je nasplošno bilo večkrat priporočeno, da redno obiskuje psihologa. Na koncu pa je dostavek, da dohtar toplo priporoča, da ga sprejmejo v višji letnik, kajti v nasprotnem primeru se mu stanje lahko še poslabša.

Torej, če parafraziram vse skupaj: če me ne sprejejo v višji letnik, bo faks kar sam kriv, če se mi strga :D Zabavno, predvsem zato, ker mi dejansko nič ni.

Canadianov blog - Obisk pri psihiatru VIR

Mi je pa malo žal, da ni več dr. Ruglja, kajti pri njem bi gotovo dobil opravičilo, po katerem bi mi takoj podelili doktorat. Verjetni sta predvsem dve varianti:

“Aha, živite še doma? Mama vam je zadnjič posodila avto? To je to: ste mamin sinko, niste moški in zato živite potrti. Ste seksualno zavrti, navezani na mamo in zato ne morete opraviti izpita in letnika ter nikoli ne boste uspešni v življenju.”

Druga varianta bi se pa mogoče malo bolj navezovala na raka:

“Aha, operarirani ste bili? Semikastracija, pravite? Vaš problem: počutite se na pol žensko, vsekakor niste pravi moški. To je z vami narobe. Pa še doma živite? Navezanost na mamo. Sprijaznite se, nikoli ne boste dovolj moškega. To vas je potrlo in zato ne morete opraviti izpita. Pravzaprav nikoli ne boste mogli zadovoljivo funkcionirati.”

Definitivno bi to opravičilo zmagalo, čeprav je tudi zdajšnje precej blizu :D S tem da je vseeno malo bolj verjetno.

Zdaj pa držimo pesti, da bo prošnja odobrena.

  • Share/Bookmark
canadian

Ljubezen je v zraku

Ona je bila lepa, on pa čeden. Živela sta vsak svoje življenje, imela vsak svoje prijatelje, svojo dnevno okupacijo. Drug za drugega nista vedela. Vse do danes…

Bila je zgovorna. Ena izmed njenih največjih odlik je bila, da je zmogla v eni minuti povedati vse, kar ji je v zadnjem tednu padlo na pamet. In, glede na to, da je bila zelo zvedav deklič, tega vsekakor ni bilo malo. Bila je precej priljubljena, tako med sovrstniki, kot starejšimi in mlajšimi. Vedno je bila oblečena po zadnjem (ali vsaj enem od zadnjih) kriku mode.

On je bil bolj tihe sorte. Znal pa je odlično opazovati, dobro poslušati. Zelo hitro se je učil, odlično je povezoval pojme med seboj in bil zato tudi precej bolj izobražen kot sovrstniki. Pri dekletih je bil dokaj zaželjen, kolegi so ga imeli radi, kajti vedno je bil tudi za štose. Vsekakor ni bil med tistimi, ki so ogromno dali na zunanji videz, vendar se mu le-ta ni zdel nepomemben.

Prva je v vlak vstopila ona. Seveda je, kot se spodobi za dekle njene starosti, imela ob sebi prijateljico. Kupe je le malo poln, pa vendar je takoj požela odobravanje vseh prisotnih, kajti tako ljubko je bila zgovorna, da ni bilo osebe, ki bi je ne imela rada. S prijateljico sta klepetali o tem in onem, o vseh pripetljajih tistega dne, veliko sta se posvetili kosilu. Nato sta se, na prav zanimiv način, lotili še opravljanja sopotnikov. Prijateljici je bilo vidno nerodno, neprestano se je opravičevala in se rdečelično nasmihala. Njej pa ni bilo mar. Pravzaprav niti sopotnikom, ki so se bolj kot ne na ves glas smejali pripombam.

Vlak je speljal, ona pa je nadaljevala. Še kar je zabavala celoten kupe, nekateri sopotniki so imeli že solzne oči. Njej pa je to prijalo, kajti na vso moč je uživala v soju žarometov.

Na tretji postaji pa je vstopil on. Bil je s prijateljem, nekaj sta pomenkovala in nista bila preveč pozorna na okolico. Sedla sta k oknu in opazovala pokrajino ter družno ponavljala snov, ki sta se je imela naučiti. Nato pa se je ozrl k njej.

Njune oči so se spogledale in nenadoma sta oba utihnila. Bilo je prav tako, kot v večini osladnih ameriških filmov, s tem, da je bilo resnično. On sploh ni moral zapreti ust, ona je le strmela. Nedvomno sta si bila takoj všeč.

Čez nekaj trenutkov sta se zavedla, da vendarle nista sama v kupeju in da ju ljudje opazujejo. Ona se je na hitro zahihitala in zardela, on pa se je le nasmehnil in se navidez obrnil stran, čeprav je bilo očitno, da jo še vedno opazuje.

Prikrito sta gledala drug drugega, vedoč, da je to to. Postajala sta rahlo nervozna, saj se je nezadržno bližal čas gotovega razhoda. Nato se je on le opogumil: “Boš bombon?” Ona je zardela kot paradižnih in pokimala. Bila je njegova za vedno. Obrnila se je k njemu in mu dejala: “Jaz sem Maša.” “Žan Luka.”

Nista vedela, kako naj v tem kratkem času, ki ga imata še na voljo, doživita vse, kar jima je usojeno, kajti zavedala sta se, da se po tem, ko bo prvi šel z vlaka, ne bosta nikoli več videla. Bila sta pa gotova, da se bosta teh trenutkov spominjala celotno življenje.

Prijatelj ga je cukal za ramo, češ da je prišla njuna postaja. On je le pokimal in ji pomahal. Ona mu je odmahala nazaj in se takoj naslonila na okno ter mu mahala še naprej, upajoč, da se bo vendarle ozrl. Res se je. Po licih jima je stekla solza…

Canadianov blog - Ljubezen je v zraku VIR

Aja, stara sta bila približno tri do štiri leta :D

P.S.: gre za resnično zgodbo, dogajala se je pa prejšnji teden na vlaku za Kamnik :D

  • Share/Bookmark

Starejši zapisi »