Arhiv za Avgust, 2008

canadian

Human Race 10K in drugo

To, da rad tečem, najbrž že veste. Če ne, ste pač izvedeli zdajle. Ni boljšega občutka, kot to, da tečeš nekje v naravi, si sam s sabo, odvisen le od sebe, zraven igra odličen komad, ki te še dodatno spodbudi. Kaj je lepšega kot utrujenost po desetih pretečenih kilometrih, ko veš, da si danes naredil nekaj zase? Ni ga.

Seveda sem tekel tudi danes, pravzaprav sem ravno izpod tuša. Vendar danes ni bil običajen tek, danes je bilo nekaj posebnega. Zakaj? Zato, ker sem se že pred časom pridružil teku na 10 km, imenovanemu The Human Race 10k. In danes je dan d, dan ko po celem svetu tečejo množice ljudi, vsi zato, da bi naredili nekaj zase ter za druge.

Zakaj za druge? Zato, ker da Nike za vsakega udeleženca teka nek znesek v dobrodelne namene in to eni od treh organizacij po izboru tekača: Livestrong, Agenciji OZN za begunce ali WWF.

Seveda je, tako kot je pri večini zadev, ki jih sponzorirajo velike živine, tudi tukaj nek keč: da lahko sodeluješ v teku, moraš kajkopak uporabljati Nike+ opremo za tek – torej vsaj ploščico za štetje razdalje in nek sprejemnik, saj je potem potrebno za dokaz, da si res tekel, sinhronizirati rezultate s strežnikom velike kljukice. Če tega pač nimaš, lahko tečeš, samo te nihče ne “šljivi” in ne sodeluješ v teku. Nekje je treba denar za darovanje dobit.

Rezultati so nato na voljo na zgornji strani. Tudi moji seveda. Ampak dvomim, da se bo kdorkoli spravil gledat in iskat, kateri na svetu je bil canadian :D Naj samo povem, da je bil tempo vseeno malo boljši od povprečnega tempa ponekod po svetu :) Je pa zaenkrat najboljši nek poba iz ZDA, ki je 10 km pretekel v dobrih 27 minutah in pol! Temu se pa reče šprint. Grem stavit, da je dopingiran ali pa se je vsaj napil redbula. Aja, če bi me slučajno kdo iskal, sem daaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaleč zadaj.

Tekli oz še vedno tečejo v številnih mestih po svetu, npr. Londonu, Berlinu, New Yorku, Buenos Airesu, Melbournu, Šanghaju, Madridu, Rimu itd., ter seveda še v nešteto drugih krajih po celem svetu, praktično povsod, kjer je kak tekač. Tudi Domžale seveda niso izjema, ker sem tu tekel pač jaz. No, če še kdo, naj me prosim popravi.

Sicer je šlo malo počasneje kot ponavadi (da sem imel dvotedensko pavzo zaradi prehlada se je pač poznalo) in malo več kot 10 km (za vsak slučaj, mogoče pa komu ni ratalo), ampak odtekli smo svoje. In je bilo super. Zdej pa bojda še majico dobim, juhej :D

The Human Race 10K VIR

Tako, drugače pa nič novega, študiramo, tečemo, se prekladamo iz knjižnice v knjižnico in se nekako poskušamo pripravit na izpit(a) v petek. Bo še kar pestro, glede na to, da mi po tradiciji spet kronično zmanjkuje časa, znam itak niti za mišji k…c (kakec, da ne bo pomote), pa še prav prekleto ne da se mi. Edino zdaj, po teku, se bomo pa resno lotili študija. Kakšna je stopnja prispevka za socialno varnost, kolikšno odpravnino dobi moški s 14 leti delovne dobe pri delodajalcu, kako se znebiti nepotrebnih delavcev, kako napisati pokojninski sistem tako, da vsi dobijo čim manj… Ah kje, zabavno je precej manj, kot se bere.

Še bolj zabavno pa je, da mi do pogoja manjka še ogromno in da res moram nujno naredit tega dvojčka, ker drugače mi niti najponižnejša prošnja ne bo pomagala. Že tako se jo po najbrž treba poslužiti, glede na to, da 10-10 niti v mokrih sanjah ne bi dobil, kaj šele v realnosti; glede na to, da sem se v treh letih le 4x uspel naučit za 8, tisto 9ko pa sem dobil le zaradi simpatičnosti, je jasno, da možnosti ni niti za mišji k…c.

Jesen bo še zabavna…

  • Share/Bookmark
canadian

Nevarnost na vsakem vogalu

Ko hodite po ulici, ste zelo ogroženi! Pazite na svoj korak, kajti nikoli ne veste, kdaj vas doleti nesreča! Na vas prežijo povsod: na cesti, pločniku, kolesarski stezi in komaj čakajo, da pogoltnejo vas ali pa vsaj vaše dragocenosti. Nikjer niste varni pred njimi. Zato se le pazite.

O kom ali čem govorim? O kanalizacijskih jaških vendar!

Dejstvo je, da so res povsod (ok, povsod, kjer je kanalizacija). V različnih oblikah krasijo (ali kazijo) ulice, odvajajo vodo, so včasih priročen prostor za odmetavanje smeti in so znak, da lokalno prebivalstvo vendarle nekaj da na svojo higieno. Slednje kajkopak ni pogoj.

Ampak v čem so ti jaški tako nevarni? Saj so pokriti, ždijo tam, opazujejo ljudi, gledajo deklinam pod krilo, vsake toliko se zamašijo in tako vsaj enkrat v življenju pritegnejo pozornost ljudi, pa čeprav je le-ta negativna. Ljudje na njih često gledamo zviška in jih teptamo, nikoli pa ne pomislimo, kako so v bistvu dobre dušice – še zavetje radi ponudijo tistim luštkanim živalicam – kako se že imenujejo… aja, podganam. Zakaj bi bili torej nevarni?

Predstavljajte si sledečo situacijo: jutro je, malo ste pozno vstali, v službi/šoli imate zelo pomembno predstavitev projekta, ki ste ga pripravljali zadne štiri mesece, sedemnajst dni, šestnajst ur, sedemintrideset minut ter še nekaj malega sekund (ne bomo šli v podrobnosti), vendar se vam še ne mudi preveč. Zato se zelo zrihtate, oblečete tisto srečno spodnje perilo in preverite, da se nogavice ujemajo s pasom. Oblečeni ste, zato pograbite torbo, dvakrat preverite, ali ste vzeli USB ključek, na katerem so vsi podatki o projektu ter predstavitev.

Pohitite po ulici in ravno, ko greste mimo drogerije, se spomnite, da ste za zvečer dogovorjeni s svojo drago/dragim, da pride k vam proslavit zelo gotov popoln uspeh. Dobro veste, v kaj se bo proslavljanje sprevrglo, zato stopite v prodajalno in prosite za tiste kondome, ki jih ponavadi uporabljata. Nemarno jih vržete v torbo in hitite po ulici proti vašemu cilju.

Po dobrih 194 metrih se vam v glavi utrne misel: “Zaboga, pa saj sem kar tako nemarno vrgel/vrgla kondome v torbo in zdaj bom tam pred vsemi iskal/a USB ključ in potem bom mogoče potegnil/a ven tisto škatljico… Oh, kako bodo gledali!” Ponosni nase, da ste tako nesramno prebrisani, da ste se tega spomnili, se odločite, da boste poiskali ključek, škatlico pa pospravili na dno. Še prej mimogrede pogledate na uro in zgroženo opazite, da boste zelo verjetno zamudili, zato pospešite korak, hkrati pa ključek vlečete iz torbe in pospravljate škatlico, ko nenadoma…

… spustite ključek. Aja, pozabil sem povedat, da ste štor. V glavnem, ključek ponesreči spustite in ta pada proti tlem. Z grozo ga pogledate, začnete počasi vpiti neeeeee, on pa še kar pada in pada in pada in pada…

… in pade točno na rob kanalizacijskega jaška, od koder se odbije in malo podrsa ter se za vedno spusti v globine mogočnega sistema kanalizacije pod vašim mestom.

Canadianov blog - jašek (jašek na Ajdovščini)

Situacija je kajkopak hipotetična, vendar dokaj verjetna. In tu se zastavi vprašanje: zakaj je potrebno imeti toliko teh jaškov in zakaj niso zamreženi tako, da ne bi moglo nič pasti vanje? Dandanes imamo celo množico malih naprav, od USB ključkov, mobitelov, ipodov, celo psi so precej majhni in kajkmalu se bo začelo dogajati, da bodo začeli tudi slednji izginjati nekje v globinah mesta…

Ampak resno, se ni še nihče nikdar vprašal, zakaj so zadeve tako odprte in nezamrežene? Pa niso samo kanalizacijski jaški, tudi razni prezračevalni sistemi in podobne reči so precej nevarne za izgubo kake zadevice – vse to precej odprto leži po mestu. Dejansko, nevarnost na vsakem koraku.

Vas zanima, kako se zgodbica konča? Plačate izredni študij/prijavite se na zavod.

  • Share/Bookmark
canadian

Domača stavka

Po nekaj (natančneje skoraj treh) tednih sem končno uspel prit nazaj. Je hudič, tale visoka tehnologija – ko jo najbolj rabiš (in v današnjem svetu je to praktično neprestano), dobi neka sovražna čustva, nastrojena proti tebi, ter se ti odpove.

Nekako tako je bilo z mojo visoko tehnologijo. Računalnik se je namreč pred nekje tremi tedni odločil, da je konec, da me ne bo več prenašal, da se mu ne da več nalagati vedno istih internetnih strani, odpirati praktično istih dokumentov in gledati mene, kako zapravljam življenje skupaj z njim. Zato je rekel: "Dovolj!" in začel s stavko.

Ker pa je zelo izobražen v pravnem "fohu" (pač če znaš toliko zakonov na pamet, bo že res), je hitro ugotovil, da je stavka možna samo kolektivno. Pameten, kot je (jap, možgane ima kar močne), je zato hitro uspel prepričati še spletni usmerjevalnik (po domače router), ki pa mu je, slaboumen kot je, zelo hitro nasedel ter se mu pridružil. Dva sta že kolektiv, zato je bila stavka upravičena, šefe pa ni mogel nič proti temu.

Obljubljal je višje plače, boljše pogoje za delo, krajši delovni čas; rezultat: 1:0. Spustil se je na kolena, klečeplazil je pred njima, obljubil vse možno; rezultat: 2:0. Grozil je z zamenjavo; rezultat: računalnik mu je hitro pokazal zakon o stavki, ki to prepoveduje. 3:0 za visoko tehnologijo. Kaj naj bi ubogi šefe še naredil?

Poklical je na pomoč strokovne prepričevalce. Ti prepričevanje zelo obvladajo, vsaj tako deklarirajo na svojih straneh. In res, slaboumneža (spletni usmerjevalnik) so hitro uspeli prepričati v nove pogoje dela, zato se je kaj kmalu vrnil na delo. Pametnjakovič pa se ni dal.

Strokovnjaki so se spustili zelo nizko, ugotovili so, da ga smemo zdravniško pregledati, česar smo se seveda lotili. Rezultat: 4:0 za visoko tehnologijo, saj so ugotovili, da je z njim vse v redu. Poskusili so z zastrupljevanjem in genskim inženiringom. 5:0. Dejali so, da naj poskušam s ponovnim šolanjem in mu renamestim popravke. 6:0. Ja, na tem mestu je šefe že obupal in jokal kot dež. Vedel je sicer, da je pametnjakovič še v času poskusnega dela (i.e. garanciji), ampak slutil je, da mu bo to bolj malo pomagalo.

Nazadnje so se prepričevalci domislili genialne ideje, ki naj bi za vedno odpravila vso samovoljo in pametnjakoviču za vedno iz glave izbila idejo o stavki. Ideja je bila res genialna in zadeve smo se lotili nadvse previdno, da Dell slučajno ne bi česa zaslutil. Vse je teklo po velikem zlobnem masterplanu, šefe se je že nadvse pokvarjeno iz zlobno režal ter si mel dlani nad svojo bistroumnostjo in neverjetno zvitostjo. Končalo se je seveda z jokom.

Izkazalo se je, da sta dve jedri v možganih pametnjakoviča še bolj zlobni in bolj prebrisani kot neznan(sk)a množica jeder v možganih šefa. Dell ga je zbil na tla, mu dal nekaj brc v trebuh, še več v preostanek mednožja, ki je šefu ostalo ter za češnjo na vrhu smetane še tri brce v glavo. No, ne dobesedno, toda šefe se je tako počutil po neuspešnem poskusu, da bi svetu (ali pa vsaj računalniku) pokazal svojo zlobo.

Canadianov blog - domača stavka VIR

(tako nekako je res zgledalo pri nas doma)

Strokovnjaki so plešasti. Prej niso bili. Nadvse "frapirani" (izjava strokovnjaka) so bili nad zvitostjo Della. Tudi na koncu, ko so mu predočili, da je njegova stavka nezakonita, ker en osebek ne predstavlja kolektivnosti, potrebne za stavko, jim je le zlobno pljunil v obraz in jim zabrusil "Pa me tožite, če si upate!"

Nihče ni več vedel, kaj storiti. Ubiti ga ravno ne moreš, pa če bi še tako rad. Ni humano, ali kako že gre. Edina možnost, ki je še preostala, je bilo pranje možganov. Štirje strokovnjaki so dejali, da ne vidijo več rešitve, trije so skočili s Solkanskega mostu (ne, niso delali samomora, šli so na bungee jumping), en pa je dejal, da naj ponovno namestim OSebnost.

In smo se lotili. In zmagali. Lahko bi rekli, da sem v kvalifikacijah izgubil, nato pa se skozi repasaž prebil naprej in zmagal.

Tako, zdaj imam spet dojenčka. V bistvu ni dojenček, je relativno star fante z OSebnostjo novorojenčka.

In kljub prepovedi dela otrok, bo tale moj opravljal najtežaška dela, pa čeprav pod prisilo. Le koliko konvencij bom s tem prekršil?

Rad ga imam.

  • Share/Bookmark

Starejši zapisi »