Canadianov blog

Tole je povest o mali veverici Veveriocious Squirrel, avtohtoni prebivalki zelenice pred Belo hišo, ki se na lastno pest odpravi na lov za velikimi dogodivščinami.

Vevericious se je dolgočasila. Zelenico je poznala kot lasten žep, vse želode je že preštela, z vsemi kolegicami popila kavo. Točno je poznala urnik Markusa, ostrostrelca na strehi velike hiše, ki ji je bil posebno pri srcu, saj je vedno imel pri sebi kak posladek. Vedela je, kdaj pride g. Grmiček na jutranje igranje v peskovnik - takrat so se vse veverice morale postaviti v vrsto, nasmehniti in se nastavljati Grmičku, da jih je lahko počohal za ušesi. Vevericious je šla ta rutina že precej na živce, toda vedela je, da bo trajala vse dotlej, dokler bo živela na tem kosu zemlje.

Tako je Vevericious nekega večera stala ob ograji,  ki je oznanjala konec ozemlja, ter hrepeneče zrla v ogromen park proti visokemu stolpu. Morda na tem mestu ni odveč dodati, da je to zelo ukaželjna veverica, ki jo zelo zanima svet. Nikoli ne bo jasno, kaj jo je tisti trenutek prijelo, toda storila je nekaj nezaslišanega, nekaj, česar ni storila še nobena veverica v zgodovini pred njo: odločila se je, da gre.

Hitro je stekla v svoj brlog in zložila svoje stvari v nahrbtnik. Niti ni imela tako veliko: le polletno zalogo lešnikov, nekaj fotografij, ki so ji jih podarili obiskovalci, odejo in kavni set z logotipom predsednika (na ta set je bila zelo ponosna, saj ga je dobila kot nagrado za najbolj vzorno veverico na dvorišču, podaril pa ji ga je sam predsednik, katerega sicer ni marala). Kredenco je pustila, saj je zmanjkalo prostora v nahrbtniku.

Zdaj pa: kam? Park pred hišo je poznala bolj kot lasten žep, zato se je bilo treba iti dlje. Ni čisto vedela, kam naj gre, zato je pocukala za hlačnico bližnjega stražarja:

“Oprostite, my dear Sir, ampak , you know, I’m nova in the mesto and nimam pojma, where to iti. Mi maybe lahko pomagate?”

“But of course my dear. Ste tu turistično ali poslovno?” jo vpraša stražar.

“Khm, turistično,” mu odvrne. Mala bela laž ne škodi, kajne?

“Sure. Glejte, go to the museji, še posebej Air and Space museum. And obiščite the spomnike. Washington je very lepo city,” ji pomaga stražar.

“Ah, so. No, thank vam very much!” se mu je še zahvalila ter jo na hitro podurhala stran, saj ni želela, da bi prijazni gospod kaj pomislil, da je ubežnica.

Ko je bila že ravno v bližini, se je odločila, da bo najprej obiskala daljno sorodnico, ki je živela v neposredni bližini Washington Monumenta.

Previdno je prečkala cesto in se odpravila velikemu obelisku naproti. Ni ji bilo popolnoma jasno, čemu služi ta velik kamen sredi trave. Po njem ni mogoče plezati, je neužiten pa še ne preveč lep. Ljudje čakajo v vrsti po polovico dneva, samo da bi si ga ogledali od znotraj. To je bilo mali Vevericious nedojemljivo. Kaj ni lepše plezati po drevesih in iskati želod?

Kakorkoli že, ko je prispela do bivališča daljne sorodnice, je ugotovila, da je zapuščeno. Pravzaprav brloga niti ni bilo več, saj so na njegovem mestu postavili stojnico s hotdogi.

“Kaj pa zdaj?” se je vprašala mala veverica in bila prvič na svojem popotovanju malo prestrašena. Nato ji je šinilo v glavo, da pa lahko sestrično v osmem kolenu pokliče:

“Hello, my dear sestrična, how are you?”

“Oh, hello Vevericious, odlično, hvala. Pa ti?” se je je razveselila sestrična.

“Great. Videla sem, da so ti porušili home.”

“Yes, tako je. Zdaj živim v Europe.”

“Europe? Awesome.” se je navdušila Vevericious.

“Yes, ni slabo. Come and obišči me kdaj, imamo veliko place to spat.”

“Veš, my dear, da bom to res storila. Se vidiva čez par days, ok?”

Ta pogovor je malo veverico navdal z veliko optimizma.Z veliko lakoto je vzela pot pod noge in se odpravila proti Jeffersonovemu spomeniku.

Mož ji je bil všeč. Toliko je storil za njej ljubo deželo. Pa še tako lep spomenik v čudovitem praku, polnem dreves, so mu postavili. Malo je začela oklevati, če bi sploh šla v Evropo, saj je bila resnično navdušena nad parkom. Toda, počasi se je že nočilo, zato se je hitro zavlekla v bližnji veveričji hotel, si provoščila wellness in tajsko masažo, ter se odpravila spat.

Naslednjega dne je vstala že navsezgodaj, saj je svoj zadnji dan v mestu res morala zkoristiti. Receptorja je povprašala o tem, kaj se res splača v mestu v enem dnevu še videti. Priporočil ji je svetovno znani živalski vrt, kjer so doma tudi njene sorodnice.

Njegov nasvet je upoštevala, zato se je s podzemno železnico odpeljala na drugi konec mesta.

Bilo jo je rahlo strah, saj ni uspela kupiti vozovnice, zato je odklonila vsakršno slikanje na vlaku (in zato se mora cenjeno bralstvo zgolj zadovoljiti s sliko male Vevericious na tekočih stopnicah - avtor pa daje roko v ogenj, da je slika nastala na podzemni železnici).

Vožnja je bila vse prej kot prijetna, malo zaradi strahu, malo pa zaradi neizmerne gneče ljudi, ki so hiteli na delo. Toda po nekaj deset minutah je vendarle prispela na namembno postajo. Zaradi zgodnje ure je na vlaku malce zadremala in skoraj zamudila svojo postajo, iz vlaka je skočila dobesedno v zadnji milisekundi, saj bi v nasprotnem primeru bila ob rep (že tako ji je vlak izpulil dve dlaki).

Že ob vstopu je zagledala največjo znamenitost živalskega vrta. No, vsaj za živali, saj se vse zelo rade slikajo ob velikem levu. Naša mala veverička ni bila nobena izjema.

Bralstvu je najbrž takoj jasno, kakih ogromnih razsežnosti je ta lev. Res strašna zver, pa vendar si je naša pogumna zverinica upala stopiti pod njega.

Po parku je žal zaman iskala svoje sorodnice, toda je pa naletela na plaketo, posvečeno prav njim.

Kako je bila ponosna na svojo vrsto! V tako pomembnem vrtu prav tabla, posvečena njej… Solze so ji stopile v oči.

Drugače pa v parku ni bilo nič pomembnega, ljudje so se zgrinjali pred ogrado, posvečeno nekemu črno-belemu medvedu. Pha, si je mislila, pa res ni nič posebnega, očitno postaneš slaven že, če te nekdo udari po očesu in imaš zato črnico.

Dovolj je imela tovrstnih neumnosti, zato se je vrnila v mesto. Ravno dovolj časa je še imela za obisk vesoljskega muzeja, ki ji ga je predlagal prijazni stražar.

Naprava, s katero so ljudje bojda (sama temu ni čisto verjela) hodili po veliki krogli sredi nočnega neba, ji je bila kar všeč. Razmišljala je, če ne bi mogoče z nečim takšnim prišla še hitreje v Evropo (kjerkoli je že to), vendar za čakanje ni bilo časa, saj se ji je mudilo na letalo. Rekla si je: “Za vsak slučaj grem raje na letalo, v primeru da tale zadevica ne dela in so spet ljudje lagali, kot to odlično znajo…”

Pograbila je svoj nahrbtnih in stekla k avtobusni postaji. Voznik je bil prav prisrčen, na ves glas se je smejal, ko ga je vprašala, če bi se lahko peljala zastonj, saj nima več denarja. Nekaj je še omenjal neko kamero, ki naj bi bila skrita, toda to njej ni bilo pomembno, važno je bilo, da je dobila zastonj prevoz.

V vožnji je uživala, saj se je nasploh prvič peljala z avtobusom; za razliko od podzemne železnice pa je tukaj videla, kje se pelje, kar jo je pomirjalo.

Na letališču je vse potekalo gladko, veliko so se le smejali in zopet omenjali skrite kamere.

Sedež v prvem razredu velikega jeklenega ptiča ji je bil všeč. Prostora za noge je bilo veliko (res, da ga sicer veliko ni rabila, toda misel je tista, ki šteje), varnostni pas je bil prilagojen prav njeni velikosti, prav tako filmi, ki so jih vrteli po televiziji. Vsi so govorili pravzaprav ravno o zgodbi, podobni njeni: kako živali pobegnejo iz zapora v divjino… Naslova si ni zapomnila, bojda nekaj v zvezi z velikim otokom v Afriki.

Takole se je sprehodila po letalu, nato pa trdno zaspala.

Ko je letalo pristalo, je bila precej živčna, saj je imela občutek, da se je znašla v povsem neznani deželi, kjer živijo tujci. Toda na njeno veliko presenečenje jo je na letališču pričakala sestrična z vso družino. Odpeljali so jo k sebi in tam so rajali tri dni in štiri noči.

Zdaj pa se mala Vevericios potepa po Evropi in doživlja tisoč in eno noro dogodivščino. Kdo ve, morebiti pa boš del naslednje prav ti?

Canadian je šel še za en teden malo uživat na morje. Trenutno uživa na sončnem Pagu, kopa se v lepem morju in je po vsej verjetnosti zelo opečen. Pač tipičen dopust.

VIR

Vsem bralcem in bralkam se zato iz dna srca opravičuje, da je pobegnil že v štirih dneh od prihoda iz ZDA ter pred tem uspel spisati le eno samo samcato objavo. Je pa prebral prav vse vaše zapise, prav tako je že v pripravi nova objava s prav posebno glavno junakinjo! Več o tem, ko se vrne.

Torej, sporoča vsem še enkrat najglobje opravičilo, da je zopet odsoten (a ni pezde? ) ter vljudno vabi, da blog obiščete ponovno naslednji konec tedna. Vmes ga pa tu spodaj lahko šimfate, kolnete, brcate, mu zaželite vse najslabše. Si zasluži.

Skratka, kljub temu, da je taka baraba, da je šel na dopust brez zvestih blogarskih kolegov, vam vsem pošilja lepe sončne pozdrave in upa, da se imate prav tako dobro kot on, če ne še bolje

LP

vaš Canadian

Vsega lepega je enkrat konec. Slej kot prej. Dejstvo. Zato sem tudi prišel nazaj. In sem doma, po slabih štirinajstih dneh potovanja po vzhodni obali ZDA, no, le delčku vzhodne obale, sem spet tu. Še vedno pod močnimi vtisi ter približno 6 ur za vami. Tale časovna razlika je kar hudič.

Kako je bilo? Hm, izjemno. Imela sva se res zelo lepo, uživala sva sto na uro (milj, da ne bo pomote ). Mesta sva precej dobro spoznala, okolico malo manj. To je pravzaprav edina večja napaka, ki sva jo storila, saj sem skoraj prepričan, da je podeželje precej lepše in prijaznejše od mest. No vsaj nekaterih.

Boston je čudovit, Washington prav tako. Slednji je mogoče za otenčič prevlažen: zadnje dni je bilo približno 35 stopinj Celzija ter vlažnost okrog 95 %. Ampak je ves zelen in daje človeku občutek, da lahko normalno diha (čeprav defacto dejansko ne more, ker je prevroče ). New York pa… no, je New York, svet zase. Nikoli, ok, se popravljam, zelo težko bi se privadil na življenje tam. Enostavno preveliko, preveč ljudi, preveč betona, preveč prometa, premalo zelenja. Daleč od mesta po mojem okusu.

Hja, zdaj pa ne vem, nekako sem imel v mislih napisat nekje sto dvainsedemdeset objav samo na to temo (zvesti bralec pozna moje težave z izbiranjem tem za pisanje), ampak bi to morebiti le izpadlo malce patetično. Ok, precej, priznam. Zato bom raje v tole objavo strnil vse skupaj in mogoče pripopal še kako sliko, pa bo volk sit in koza cela (ali po blogersko: bo dejansko kdo to prebral, jaz bom imel pa objavo)

Že v prejšnji objavi sem napisal da odhajam. Obljubil sem tudi, da bom probal spisat kako objavo iz one strani luže, vendar mi to očitno ni uspelo. Sem pa prebral vse vaše komentarje in se na tem mestu zahvaljujem helenci, zviti, nevenki, morfeju, tomažu, pikici, mašonu, saily, sparkici, puščavski rožici, tejkli, snow, vyagrahu, prpi in nenazadnje katj1 se zelo zahvaljujem za dobre želje, no pa tudi ostalim, ki pač niste pustili komentarja

Skratka, v sredo zjutraj sva navsezgodnje letela iz Ljubljane (s Pučnika) v Frankfurt. Vse super, le 20 minutna vožnja z avtobusom po letališču se nama je zdela zanimiva, ogromnih razsežnosti sva se pa pravzaprav zavedla šele, ko sva skoraj eno uro hodila z enega dela terminala na drugega Zadeva je ogromna! Seveda je bilo takoj jasno, da vse nikakor ne bo moglo tečt po načrtu. Zato se je pokvarilo letalo. Ja, malo pred vzletom so ugotovili, da ima tako hudo napako, da nikakor ne smemo vzleteti, zato so odhod prestavili za nedoločen čas - no, do odprave napake. Stranišča so popravili v 3 urah in lahko smo šli.

Let tja. Muka. Dva skoraj dvometrska tipa sva sedela prav na sredini letala, na vsako stran sva imela pa še vsak "svojo" slonico. Resno, ne vem, kako jim je to uspelo, ampak stlačili so naju med dve vsaj sto petdeset kilogramski ženici. Zato se je 8 ur vleklo kot hudič.

Ne samo lepega, tudi hudega je enkrat konec (čeprav to traja mnogo mnogo dlje - ali pa se vsaj zdi tako), smo vendarle pristali v Bostonu. Saj vsi poznate zgodbe o famozni imigracijski službi v ZDA oz njihovi Border control? No, najin uradnik je bil ekstra previden in ekstra siten in ekstra sumnjičav. Vsa vprašanja v zvezi s potovanjem, družino, faksom (celo po ocenah me je vprašal), natančen pregled kart, denarja in celo za kreditne kartice ni bil ziher, da so prave. Na koncu nama je vendarle verjel in nama odobril vstop. Jasno pa prej poskeniral prstne odtise in šarenico. Država paranoikov.

Nahrbtnika sta prišla z nama, zato sva po hitrem postopku odpeketala v hostel. Spala sva v YMCA Zanimiva zadeva, sobe so čiste in je popolnoma fajn. Pa še relativno blizu mesta. Boston sva kar prehodila, Harvard je super dober, nekaj popolnoma drugega kot naša UL. Samo mesto je pa precej evropsko. Niti ni bilo tako soparno, nevenka, se je dalo normalo preživet. Vsaj v primerjavo z drugima dvema.

Tudi 4. julij, dan ameriške neodvisnosti, sva preživela v Bostonu. Precej drugače ga praznujejo, kot mi denimo 25. junij. Vsi so na prostem, številne parade potekajo po mestu, še posebej v Bostonu, ki ima pomembno zgodovinsko vlogo pri osamosvajanju. Tu pa je še posebej lepo zvečer, ko se na obrežju mestne reke Charles River zbere nekje pol milijona ljudi. Ob reki je namreč nek park in vsi s seboj prinesejo razne deke in stole, ter si jih razpostavijo po parku, zakurijo žare in se imajo lepo ter čakajo na vrhunec večera, ie. največji ognjemet v državi. Dejansko je ogromen in noro lep. Pa še to: saj veste, da imamo pri nas na državni proslavi vedno tudi prelet vojaških letal? Hehe, pri nas pač preletavajo pilatusi, v zda pa to počnejo njihova vojaška letala. In ko te zelo nizko nad mestom preletita dva lovca, recimo da sta bila F-16, je to res poseben občutek. Množično navdušenje pa vse še potencira.

V New York sva potovala z vlakom, kar je trajalo cca 4 ure. Res je bilo precej udobno in bi bilo najbrž hitreje, če bi zadeva tudi delovala. Tako pa se je dvakrat ustavil za 15 minut. Sprevodnih nas je miril, češ da bodo napako takoj odpravili in dejasnko so jo kmalu. Ampak kljub vsem prošnjam najvišji avtoriteti pa klima ni hotela crknit… S temi klimami so sploh obsedeni. V trgovinah je izjemno hladno, vsi so zelo oblečeni. Razlika med temperaturama v trgovini in zunaj je pogosto višja od 15, 20 stopinj. Noro. Zna bit pa prijetno ko hodiš po ulici in se odprejo vrata trgovine - takoj zapiha mrzel veter na ulico ter te malo ohladi Pa še to v zvazi s klimami: v zadnjem hostlu v Washingtonu je bila nastavljena na 60 stopinj Fahrenheit, kar je nekje 15,5 naših stopinj. Potem, ko je sama naprava zamrznila, so vendarle malo zvišali temperaturo.

New York. Mesto, v katerega se najraje ne bi več vrnil. Tako utesnjeno je, umazano, polno ljudi. Saj je zanimivo, celoten utrip mesta je zanimiv. Tudi sprehajanje med visokimi stavbami ima svoj čar. Ampak to ni to. Meni pač ni bil všeč, s svetlo izjemo Central Parka. Že nasploh sva preživela ogromno časa po parkih, tukaj sva se pa v nedeljo popoldne lepo ulegla sredi parka in gledala nekaj tekem mestne lige v softballu. Res je bilo fajn. Pri parkih je treba samo paziti na določene stvari, predvsem na veverice, ki jih je res povsod ogromno. Načeloma niso nasilne, so pa izjeme, saj je ena napadla Jureta (brata), ko se ji je preveč približal. Hujšega na srečo ni bilo.

Washington je pa popolnoma drug svet kot New York. Stavbe so vse nizke, mislim da je omejitev nekje 10 nadstropij oz. višina kupole Kongresa. Polno je zelenja, dogajanja. Res enkratno mesto, če odštejemo vlago. Vse pomembnejše stavbe so zdaj zaprte za javnost, npr. Bela hiša, FBI in Pentagon so včasih imeli vodene oglede, zdaj pa je vse zaprto, na strehah pa mrgoli snajperjev. Ima pa nekaj odličnih muzejev, e.g. National Air & Space Museum. Kar je pri vsem skupaj najboljše, je, da so zastonj Enako velja za Kongres, ki pa ima vodeno turo, ki traja celih 30 minut, od tega varnostni pregled traja približno 20 minut. Res, če bi bilo treba plačat, bi zahteval nazaj denar.

Kaj je bilo še kaj takega? Aja, hostel je bil prezaseden, zato sva prvo noč prespala na kavčih zastonj. Na letu za München ni bilo sedeža za naju, čeprav sva imela karte kupljene, zato sva morala počakati skoraj do konca, ko so ugotovili, da so nekaj zamešali in da sedeža sta bila že od začetka. Pravzaprav je bilo še 16 prostih sedežev Let je bil nočni, spala nisva nič. Letalo do Ljubljane je bilo res malo, za 50 ljudi, let traja dobre pol ure in kljub temu delijo hrano. Potrata denarja, stevardesi sta pa itak ta full speed, ker morata v tem času vse potalat in pospravt. Domov sva prišla, meni so nekje na letališču prebrskali tavelik nahrbtnik, zdaj sem se tudi že naspal, tako da je življenje lepo

Drugače so pa Američani zelo prijazni. Definitivno drži, kot pravi Lonely Planet, da nikar ne pričakuj, da bo kdorkoli vedel kaj o tvoji državi, čeprav te zna že naslednji presenetiti z odličnim poznavanjem vse problematike. Vodička v Kongresu niti ni dobro vedela, kje je Evropa (preverjeno), medtem ko je varnostnik 10 minut kasneje vprašal, če sva iz Slovenije in nato začel govoriti slovensko! Govoril je povsem pravilno, zaželel nama je lep dan in prijetno potovanje ter še nekaj razlagal o sebi. In ne, ni bil potomec Slovencev, saj je tu precej malo črncev Pač ga zanima vzhodna Evropa, pravi.

Vsaka stvar, ki jo kupiš, je XXXXXXXL. Mala kava ima 414 mL, srednji ledeni čaj je velik za dva normalna mobilna telefona, ker je več kot liter in pol vode, največji meni v največji verigi hitre prehrane pa vsebuje pol kilograma krompirja in galono kokakole, kar je nekje 3,785 L. Če veš vse to, ni težko ugotoviti, zakaj je ogromno ljudi zelo debelih in zakaj v trgovinah prodajajo hlače s številko širine nad 46 (jaz imam npr. 33-34). Seveda pa ne smemo pozabit avtomobilov, ki so vsi po vrsti nekajkrat večji od naših. Cliov in golfov tam ne boste našli (bila pa je en "zajeban" črnec v Yarisu res je smešno zgledalo), je pa cel kup terencev in poltovornjakov ter avtomobilov s 500 kM.

TUKAJ je na voljo še nekaj malega slik. 46 od 600.

No, tojto. Zagotovo sčasoma pride še kaka zgodba o tem, drugače pa nazaj v stare tirnice…