Canadianov blog

Nekoč sem že omenil, da se mi v življenju ne dogaja kaj prida veliko stvari. Enako je bilo prejšnji teden, ko je bilo edino pravo dogajanje to, kar je zapisano v prejšnji objavi. Za nasvet o temi pisanja sem povprašal blogersko kolegico, ki me je najprej neuspešno poskušala prepričati v pestrost mojega življenja, nato pa prišla na dan z neskromno ugotovitvijo, da če ne drugega, pa vsaj diham Res je, vztrajno se trudim dihat in mi zaenkrat še kar dobro uspeva. Zatorej je tu objava o dihanju, na pobudo pikicevelike…

Torej, neizpodbitno dejstvo (pravniki temu pravimo praesumptio iuris et de iure) je, da vsi živi organizmi (namerno izpuščam anaerobne zadevice) dihamo. Za ta proces, ki je, roko na srce, sorazmerno kar pomemben za življenje sicer res uporabljamo različne organe, npr. pljuča, škrge, vzdušnice ipd. (no, ne vem, če je še kaj, ker pač nisem strokovnjak na tem področju).

Ljudje smo sesalci (nekoč je neka sošolka pri angleščini napisala, da smo vacuumm cleaners), zatorej uporabljamo za dihanje pljuča. Ta ležijo, v kolikor je komu to neznano, v zgornji polovici trupa, nekako nad trebuhom. Smo pa hkrati tudi lena bitja (ne spodobi se, da bi nas imenoval za lenivce - to bi bila krnitev ugleda uboge živalske vrste s tem imenom), zato često uporabljamo za dihanje tudi trebušne mišice, no pač tudi tisti del, ki ga ne bi bilo treba. Kar poglej svoj trebuh, nedvomno tudi ti kdaj dihaš s trebuhom. Trebušno prepono je resda treba uporabljati, spodnjih trebušnih mišice pa ne.

Kako ima to veze z lenobo ljudi? Število ljudi, ki so preleni za vsakodnevno telesno vadbo, narašča. Skladno s tem narašča tudi število preobsežnih ljudi, katerim niti na pamet ne kapne, da bi naredili kaj za svoje telo, zdravje in postavo. Obisk fitnesa je za večino tovrstnih osebkov zelo podoben uporabljanju deodorantov - strogo se mu izogibajo, čeprav jim nikakor ne more škoditi (predolga zgodba, ki naj bo povedana kdaj drugič).

Kaj pa ti ljudje še vedno počnejo? Dihajo. Gor, dol, gor, dol, gor, dol, gor, dol, gor, dol, gor, dol… Tako dela prsni koš in trebušne mišice. Ne vem kako, toda ob včerajšnjem pogovoru je pikica prišla do odlične ideje, da bi lahko pravzaprav to izkoristili za telesno vadbo. Dihanje namreč.

Pravzaprav je res enostavno. Vse, kar bi morali storiti, je, da bi morali povečati maso zraka. Ljudje bi tako morali bolj uporabljati mišice, te bi se bolj razvile in nenadoma bi imeli vsi šestorčke oz. radiatorčke (čokoladice) ali kakorkoli že pač imenujete natreniran trebuh.

Seveda je tu več vprašanj, predvsem kako povečati maso zraka tako, da bi ljudje še vedno lahko normalno dihali (kajti predvidevam - glede na to, da nisem biolog, se lahko tudi motim - da bi večja masa zraka škodovala kapilaram v pljučih, ki so narejene le za določeno maso…), ter kako razrešiti veliko ekonomsko in socialno stisko milijonov zaposlenih v fitnes klubih, ki bi nenadoma ostali brez dela. To bi dejansko bil hudič, saj imamo že v našem malem mestecu ob metropoli približno 5 fitnes centrov, pa nas ni več kot 10.000 (ok, v občini morebiti). Nedvomno je res, da bi nekateri ostali, saj bi ljudje še vedno želeli nabildati roke, noge, zadnjico ipd. toda žal ne v tako množičnem številu.

Ampak resno, zamisli si idealno situacijo: sediš na kavču, udobno na pol zleknjen, na televiziji tvoj najljubši film/telenovela/šport/pornič, ti v eni roki steklenico piva (predpostavljam, da pornič le gledaš), v drugi pa čips, nažiraš se kot svinja, a obenem veš, da to ne bo škodovalo tvoji izjemni postavici, saj ob vsem tem tudi dihaš, ergo vadiš mišice… Kje podpišem?

Seveda nas bi kmalu zaj*bala mati Narava oz. njena zlobna sestra dvojčica Evolucija, ki bi hitro poskrbela, da bi se temu prilagodili…

VIR

Danes sem v enem od osrednjih časnikov zopet bral o onesnaževanju okolja, o vseh imisijah, ki jih izpuščamo v zrak, strupenih plinih, globalnem segrevanju in raznih apokaliptičnih scenarijih, ki se napovedujejo.

Dihanje je, zelo poenostavljeno, proces, pri katerem prihaja do izmenjave plinov v dihalnem organu. Kisik noter, ven pa ogljikov dioksid in voda. Kisik se porabi pri celičnem dihanju, ki je, res poenostavljam, recimo podobno gorenju: hrana s pomočjo kisika “zgori”, pri čemer nastanejo energija, ogljikov dioksid in voda.

Iz okolice torej posrkamo kisik (egoisti), oddamo pa ogljikov dioksid, ki je toplogredni plin. V vdihanem zraku je največ dušika in skoraj 21 % kisika ter 0,04% ogljikovega dioksida, v izdihanem zraku pa je približno 16 % kisika in 4 % ogljikovega dioksida. Povprečen vdih človeka znaša nekje pol litra zraka (to velja za mirovanje, ob naporu je jasno večji), kar pomeni, da vdihnemo z vdihom deci in pol kisika ter le 0,2 mililitra ogljikovega dioksida, izdihnemo pa le 80 mililitrov kisika in kar 20 mililitrov ogljikovega dioksida. To pomeni, da v primerjavi z vdihom izdihemo kar 100-krat več ogljikovega dioksida.

Na svetu nas je že več kot 6,6 milijarde. Ljudi namreč. Tako bi vsi, če naenkrat izdihnemo, proizvedli kar 132.000.000 L ogljikovega dioksida naenkrat, kar pomeni 261.360.000 g ogljikovega dioksida kar naenkrat izpuščenega v zrak. Le pri enem vdihu. In glede na to, da izdihnemo 15-krat na minuto, to znaša 7.884.000 izdihov letno na osebo. Ostale številke si preračunaj sam, pridejo pa kar velike.

Hehe, nikakor nočem kakorkoli opravičiti onesnaževanja z izpusti raznih plinov iz tovarniških dimnikov, izpušnih cevi ipd. Vse, kar želim povedati, je, da postaja ta planet počasi prenaseljen, saj ima taka množica ljudi za posledico tudi povečanje drugih vrst izpustov. Že dihanje šestih milijard in pol ljudi kar relativno obremenjuje ozračje, kaj šele vse, kar pride zraven…

Sestavljeno ob prijazni pomoči pikicevelike, wikipedie in ostankom znanja biologije celice iz prvega letnika gimnazije… Še posebej zaradi slednjega, ki je precej pomanjkljivo, prosim za razumevanje, da gre za veliko poenostavitev. Hvala

Se spomniš te objave? Bila je precej odmevna, čeprav se s tem najbrž ne bi smel preveč hvaliti. Danes sem zopet imel čast sedeti za isto mizo kot gospodični iz tiste objave. Naj že kar na začetku napišem, da sta obe odličen dokaz, da evolucija včasih pri kom tudi zgreši. Pravzaprav je taka cela stran familije, ki niti ni z menoj v sorodstvu, saj gre za družino tetinega moža, toda Gisela in Sabina imata primat.

Sestrična ima danes rojstni dan, zato ji še enkrat čestitam. V naši družini je nekako običaj, da se za rojstni dan priredi kosilo ali piknik in se povabi pač ožji del sorodstva, ki vključuje tudi bratrance in sestrične. Torej tudi nas. In ker so moji vsi na morju (barabe), sem bil primoran sam prevzeti dolžnost obiska ter se odpravit na piknik.

Vsak je najbrž že bil v položaju, ko mu je bilo več kot očitno, da je na danem kraju v danem času neki prisotni osebi popolnoma odveč, da se je počutil kot zadnji iztrebek na tem svetu, za katerega se nihče ne zmeni? Bralec še ni bil v tem položaju? Nikar ne zavidaj…

Tja sem prišel točno takrat, kot mi je bilo naročeno. Tetina družina ima relativno velik vrt za center mesta, v sosednji hiši pa živijo še "stričevi" (ni moj stric, temveč mož moje tete) starši in njegova sestra z družino (ie. družina Gisele in Sabine). Pridem torej na vrt in zagledam sestrično in "strica," kako pečeta na ražnju. Ju pozdravim. Nič. Pozdravim glasneje. Me pogledata. Še enkrat pozdravim in pomaham. Se obrneta stran. Ok, tudi prav. Grem do njiju in ju pozdravim. Odgovor: "Oj, a si že tu? Sploh te nisva videla." Ma ne me je*at, stal sem 4 metre stran. Ampak dobro, se zgodi.

Ponavadi se pri obisku slavljenca le-temu najprej čestita in izroči darilo. Nekako sem pričakoval, da bo tudi tokrat tako. Seveda sem se zaračunal, saj nisem upošteval dejstva, za katero družino gre. Slavljenka je tako še naprej pekla in se neki pizdila. No, grem počakat v senco. V tistem pa prideta stara starša sestrične in, glej ga zlomka, ona priteče vsa vesela in nasmejana, ji čestitata in izročita darilo. Vsa vesela se obrne in hoče it, ko sem vendarle zinil, da bi ji pa tudi jaz rad čestital. "Aja, no, pa dej no, če že moreš." Kaj za vraga?!?!

Čestitam in dam darilo. Nagradno vprašanje: kaj omikani ljudje rečejo, ko jim nekdo nekaj da? No te besede nisem slišal. Odprla je darilo starih strašev, v mojo vrečko pa pogledala in rekla sestri, naj ji, pazi to, vrečko z vsebino hitro spravi izpred oči. Odpuljeno, ni kej… Očitno nezaželjen.

Kosilo je bilo, khm, zanimivo. Recimo da je bilo hranljivo. Skratka, ne bi bilo omembe vredno, če se ne bi dogodil vrhunec stoletja. Za mizo sta sedeli tudi Gisela in Sabina. Pravi "blondži," tupi kot noč. Žal. Tega se res vsi zavedamo, še najbolj pa očitno sestričin fant (res kul poba) in jaz. Dan ne bi bil popoln, če si ju ni bi privoščila.

Začel je on. "Hej, Canadian, kje pa ti ješ na bone?" "Uf, na faksu večinoma." "A potem je zdej že kej boljš za jest, ni več tako zanič?" "Ja, se izboljšuje." "Kaj si mi že zadnjič pravil, da si videl?" Zastrigli sta z ušesi. "Aja tisti incident misliš, ko je razdeljevalcu hrane padel zrezek na tla, nato ga je ponesreči pohodil in ga dal nazaj?" "Tega ja." Nato pa ena: "Kaj je bilo?" Jaz: "Aja, ne veš? Zadnjič sem šel jest, in je ravno, ko je meni nalagal na krožnik, ponesreči spustil zrezek na tla. Neki mu je bilo potem nerodno in ga je še ponesreči pohodil. Meni je nato dal novega, sem pa potem videl, kako ga je pobral in ga dal nazaj v posodo ter enemu fantu za mano na krožnik." "KAJ?! O fak, jaz pa tam pogosto jem…" "Ma ja, sej dokler ne veš, kaj ješ, je vse dobro." "Sam res. Ojej. Zdej pa ne grem nazaj."

Najbrž ni potrebno dodatno pojasnjevati, da sva si vse izmislila in da so to pokapirali vsi, razen njiju. Sploh je bilo očitno, ker sva zraven umirala od smeha.

Ko sem končno odhajal, me je pozdravila le teta, ostali, ki so sedeli poleg, pa so se obrnili stran.

Res ne vem, kako naj komentiram. Tako omejenih ljudi ne srečaš vsak dan. In oni se imajo za nekaj več, mislijo, da so najboljši v mestu, hkrati pa ostale krivijo za vsako napačno stvar, ki se zgodi. Poznajo vse v mestu in jih često z vsakim vlačijo po zobeh, čeprav so v neposrednem kontaktu z zadevno osebo silno prijazni in prilizljivi. Noro.

Aja, še čestitke vsem bralcem ob dnevu državnosti!

P.s.: odgovor na vprašanje je hvala

Od vse množice stvari, pojmov in drugih zadev, ki obstajajo na tem svetu, jih je le par takih, ki me resnično zabavajo. Ena izmed njih je nedvomno obnašanje udeležencev v prometu - no vsaj pri nas je promet zabavna stvar, na trenutke pa gre že za tragikomedijo.

Včeraj popoldne sem se, ker pač nisem imel boljšega početi (zaenkrat so izpiti mimo, kako uspešno, bomo še videli), odpravil na izlet. Pravzaprav na kavo k babici z gorenjskega konca. Priznam, pomanjkanje učenja in nenadoma preveč časa povzročita pri meni nenavadne reakcije. Predvsem je problem v tem, da sem zaenkrat bolj kot ne edini, ki je začasno končal z izpiti, vsi kolegi so namreč še globoko v izpitnem obdobju. Zato sam neprestano prežim na kakšne odbite predloge za preživljanje prostega časa in še vedno iščem koga, ki bise lotil kakega novega športa… Brez sreče, jasno.

Pa pustimo moje jamranje za seboj. Raje se premaknimo k temi.

Kot rečeno, sem se odpeljal proti Gorenjski. Prometa je bilo precej, bojda so nekateri že ušli na dopust. Ali pa so včeraj poskušali uiti, pa so jih ustavile kolone na cestah. Vinjete delajo svoje

Eno izmed zabavnejših dejstev, ki me vsakič znova preseneti, je, da pri nas očitno podarijo vozniško dovoljenje vsakomur, ki loči avto od ladje (za tiste, ki se še trudite z vozniškim izpitom: če boste vztrajno ponavljali, da ladje pluje po vodi,česar avto ne zmore, boste še naprej vztrjano padali; bistvena razlika je, da ima avto kolesa, ladja pa ne!) . Poznavanje predpisov je že nekaj, kar terja priznanje za izjemne zasluge ali celo Zlati častni znak svobode Republike Slovenije (ie. najvišje državno odlikovanje pri nas). Prav tako je za dosmrtno podaljšanje vozniškega dovoljenja najbrž edini pogoj, da oseba še diha. Sodeč po tem, kdo vse vozi po cestah, seveda (sicer se na trenutke vprašam, če je vsakič ta pogoj izpolnjen, toda to je že druga zgodba, ki naj bo povedana kdaj drugič).

Ne moti me toliko prehitra vožnja (ok, razen v strnjenih naseljih), niti neuporaba varnostnega pasu (razen v mojem avtu). Motijo me vožnja pod vplivom opojnih substanc, nepravilna uporaba oz. neuporaba smernih luči (tako imenovanih "žmigovcev"), prehitevanje v škarje in vožnja po odstavnem pasu. Ne bom sicer rekel, da sem sam vzroni voznik, najbrž precej daleč od tega, često vozim prehitro ipd. Ampak se vsaj tega zavedam…

Vsekakor mi ni jasna logika nekaterih, ki v vstopu v krožno križiče prižgejo levo smerno luč, jo imajo prižgano skozi celo križišče in z njo izstopijo iz njega. Ne rečem desno, ok, v tem primeru logiko razumem, ampak levo?!?! Res mi je žal, da je bil mobilni telefon izven dosega roke, saj bi zelo rad to posnel. Vem, sem zelo pikolovski, ampak tovrstne zadevice me zelo motijo. Priznam. Ah še to, gospod so bili stari približno petsto let. Pretiravam, ampak nisem daleč od resnice…

Avto brez goriva ne gre nikamor. Dejstvo. Zato se je bilo treba ustaviti na prvem bencinskem servisu (ie. pumpi). Mimogrede, bencin se je spet podražil, zdaj je že 1,2 €/L. Uf…

Ker je celotna družina na dopustu in se vrnejo šele, ko bodo nalepkice na vetrobranskih steklih že obvezne, so pač določili ubogega Canadiana, da poskrbi za to. Točenje goriva je enkratna priložnost za nakup teh nalepk. Zakaj oklevati in čakati na gnečo, če lahko to opraviš takoj.

"Dan! Plačal bi - petka mislim da je. Aja, imate vinjete?" "Seveda!" v glasu je čutiti ponos. "Ok, super, potem pa štiri, prosim." "Štiri? A me zajebavate?" "Am, ne?" "Uf, ja no, se opravičujem, samo še nisem nikoli štirih naenkrat prodala," zardi prodajalka in zgleda še bolj luštno. "Ja, no zadolžen sem za nakup za celo družino, pa ne bi ravno za vsako posebej hodil…" "Aja, no sej razumem. Štiri potem?"

Raje ne bi o tem, kak je bil končen znesek… Skratka, zdaj so že nalepljene in niti ne zgledajo tako slabo:

  VIR

Mimogrede, vinjete so lahko odlično darilo…

Ah, še nekaj, mi lahko prosim nekdo razloži, v čem je smisel, da se trije pripeljejo na bencinski servis, kupijo vsak svoje pivo, se naslonijo na prtljažnik avta in ga pijejo kar tam na ploščadi? Saj razumem, žeja je huda, ampak v soboto popoldne pa res ni težko najti odprtega lokala. Cena je itak ista…

No, v glavnem, kava je bila odlična. Štrudelj tudi. Vožnja nazaj pa… Khm, no ja, cel kup idiotov na cesti, kaj pa drugega

Danes pa lenarim - moram preverit, če še znam Ležalnik ven in računalnik v naročje. Idila … Glasoval sem že, povečal udeležbo za 100 %. Eh, ja…