Canadianov blog

Koliko zaupate prijateljem? Koliko poveste svojim prijateljem? Koliko resnice o sebi jim poveste, koliko zamolčite? Jim poveste za vsako novo zvezo, za vsak dogodek, ki se vam v življenju zgodi, za vsako novo fantazijo, simpatijo, žalbesedo, ki vam jo kdo izreče? Ali ste bolj tip človeka, ki ima na nek način rad zasebnost, rad obdrži kakšno stvar tudi zase?

Hja, ta prejkone retorična vprašanja so se mi porodila pred nekaj deset minutami, ko sem se vozil domov. Šel sem namreč na sok z najboljšim prijateljem Žanom  in najboljšo prijateljico Klaro ter še nekaj drugimi prijatelji in prijateljicami, s katerimi se poznamo že tretjino življenja - od začetka srednje šole torej. V bistvu smo bili v srednji šoli cel razred kar velika in dobra klapa, vsi smo se odlično razumeli med seboj, držali smo skupaj in z nekaterimi smo ostali prijatelji tudi po maturi (nekaterih pa vse od takrat nisem niti videl niti slišal kaj o njih).

No, ampak to za nadaljnji potek niti ni pomembno, zato naj bo povedano kdaj drugič.

Zakaj sem torej razmišljal o tem? Hja takole je: fant, ki sem ga imel za najboljšega prijatelja (in ga ne glede na vse še vedno smatram za to, ker pač to definitivno je), ima deklico, punco, partnerko. Že približno dva meseca. Zadeva zgleda že precej resna, kakor je pač po dveh mesecih lahko resna. Poznata se s faksa, sicer nista neposredna kolega, sta pa vsaj v isti, recimo temu, branži. Vse lepo in prav.

Edino dejstvo, ki bi morebiti lahko koga zmotilo, je, da tega nihče ni vedel. Poba tega ni povedal niti svoji družini, niti svojim prijateljem. Nikomur. V bistvu nama je s Klaro šele nocoj "priznal," kako stojijo zadeve, ko sva ga pač vprašala, kdo pa je dekle, s katero sva ga po naključju v sredo videla, da se je sprehajal po mestu.

Pravzaprav mi je vseeno, kaj kdo deli z menoj. Ali mi nekdo pove, da je sveže zaljubljen ali ne, je popolnoma njegova oz. njena stvar. Res je, da ljubezen ponavadi smatramo za posebej veselo zadevo, ki jo ljudje, mogoče tudi zaradi naše egocentrične narave, vedno želimo deliti z vsemi bližnjimi. Razen seveda v zgodnjih najstniških letih, ko nam je misel na kakršenkoli intimen odnos, ki bi prestopil mejo lasanja sošolke in pluvanja za njo samo zato, ker nam je skrivaj všeč, enostavno odvratna. Vprašajte kakega četrtošolca, kako pa kaj ljubezen. Najprej bo spremenil (seveda pri deklicah ni nič drugače, zato velja to za oba spola) barvo, nato bo dvakrat zamahnil z roko, češ deklice so pa itak brezveze, potem pa bo razložil, kako je danes pocukal sošolko za lase.

V tistih letih je to pač simpatično, ker pojem romantične ljubezni (pustimo družinsko) še ni popolnoma razvit. Pri 22 letih pa se mogoče človek lahko vpraša, kdo se zdaj koga sramuje? Je morebiti človeka, ki pri teh relativno zrelih letih, lahko sram pred bližnjim, da je zaljubljen? Zakaj bi pravzaprav nekoga sploh bilo sram, da se je zaljubil, če je ljubezen na splošno pojmovana kot najlepši dogodek v življenju, nekaj, kar vsi iščemo in česar naj bi si vsi pravzaprav želeli?

Vprašanj na to temo je še neskončno, žal pa ne znam na nobenega od njih odgovoriti. Povem lahko le mnenje, da če se nekdo sramuje svoje ljubezni ali osebe, ki jo ljubezen zadeva, potem očitno ne gre za ljubezen. Toda o tem naj bo več govora kdaj drugič, zdaj bi se raje vrnil k začetku.

VIR

Zelo zanimivo se mi zdi, kako neverjetno smo različni, ko pride do zaupanja. Priznam, da sam precej zaupam dvema osebama. Praktično vse, le nekatere podrobnosti ostanejo včasih prikrite, ki pa niti niso bistvenega pomena. Ti dve osebi sta prvi izvedeli za vsako stvar, ki se mi je dogodila v zadnjih nekaj letih. Koliko sta z mano delili ti dve osebi, tega pač ne vem. Zagotovo tisto, za kar sem se zdel vreden zaupanja in kar se jima je zdelo vredno povedati. Kaj več me niti ne zanima, saj podpiram njuno presojo.

Zanimivo pa bi bilo vedeti, kakšne stvari ljudje ponavadi zamolčimo. Vem, sam sebe negiram, toda počasi s hitrimi sklepi, ne zanimajo me konkretne umazane podrobnosti tiste napake onega večera v klubu, ko niti ni vedela, kaj jo je zadelo, zbudila pa se je ob sicer luštnem tipu v moškem stranišču. Hvala, ampak ne hvala. V bistvu me zanima le hipotetično, česa niti najboljšim prijateljem ne izdamo.

Bi konkretni bralec morebiti prijatelju povedal, da se med predavanji ne more zbrati, kajti sanjari o 35 let starejši profesorici? Kaj pa, da prijateljev oče občasno spi z bivšim dekletom prijatelja, ki je le-ta še ni prebolel? Bi morebiti zamolčal dejstvo, da ima težave z vzdrževanjem erekcije?

Kaj pa konkretna bralka, bi povedala najboljši prijateljici, da je njena sestra spala s prijateljičinim fantom? Da je zaljubljena v 30 let starejšega moškega, ker ji lahko nudi marsikaj, česar ji vrstniki ne morejo? Kaj pa, da se preživlja s prostitucijo?

Vem, vprašanja so namerno izzivalna ter so popolnoma hipotetična. Pa vendarle, bi takšne oz. podobne stvari zaupali drugemu? Zakaj ja, zakaj ne? V čem se v bistvu podatek, da je nekdo zbolel za gripo razlikuje od podatka o težavah z erekcijo oz. o preživljanju s prostitucijo? V obeh primerih gre za izjemno osebno zadevo, s tem da sta druga podatka družbeno precej bolj občutljiva. Toda prijatelje imamo ne le zato, da gremo z njimi na pivo ali v šoping, temveč tudi zato, da nam stojijo ob strani, ko nam je težko. In v navedenih primerih osebi zagotovo ni lahko, ne pri gripi, ne pri prostituciji ali slabi prekrvavitvi. Zakaj tega ne bi zaupali prijateljem? Zaradi strahu pred stigmatizacijo, pred izgubo le-teh? Morebiti zaradi pomanjkanja zaupanja? Kdo ve, razlogov je najbrž več.

Kaj pa ti?

Preden začnem resno z objavo, se moram opravičiti pikiciveliki, helenci in morfeju za včerajšnje cedilo. Upam da ste se imeli lepo in ni bila zjutraj prehuda Naslednjič se vam zagotovo pridružim, obljubim. Če ne prej, pa na hokeju/paintballu konec naslednjega meseca. Itak ste se najbrž imeli bolje brez mene

Že včeraj sem obljubil, da bom pojasnil, zakaj sem vas tako nesramno nacedilil, kar sledi v nadaljevanju.

Malo po tistem, ko smo se v včerajšnji objavi domenili za koktejle v Skeletu (ki naj bi jih častil jaz), me je klicala Maja. "Nujno te moram videti, res te že dolgo nisem videla, zdaj te pa nujno moram." Am, ok Super. Sicer sem zato izpadel pred blogarskimi kolegi največji izdajalec, prpa (pa ne ta prpa) in ne vem kaj še vse najslabše si zdaj mislijo o meni. Pikičina družina me ne bo več želela za zeta, helenca mi bo vrnila jajčka, morfej pa me bo počakal za vogalom in me prebunkal Toda, razumite, moral sem iti k Maji, moral sem videti, kaj je tako nujnega, mogoče si je kdo kaj premislil…

No, dobila sva se v lokalu v predmestju metropole. Jaz ves na trnih, navdušen, da jo zopet vidim, ona pa… kdo ve? Takšna kot običajno. Čudovita, ampak kdo bi vedel, kaj ženske razmišljajo?

No, kmalu so se vsi moji upi razblinili. Vsaj upi na premišljevanje. Kaj je bilo tako nujnega? Jap, res je zelo pomembno, da bivšemu fantu poveš, da si si našla novega poba in da je zagotovo vsega konec Sploh če te ima bivši fant še vedno rad in ti to večkrat odkrito pove. Dekleta, nasvet: tak fant ne bo prav nič vesel take novice Prej obratno, še dodatno ga bo potrlo. Si res tega želite, mu ne privoščite malo upanja? Tako zlobne pa niti ve ne morete biti, no

Am ja, to je razlog. Šel sem na pijačo poslušat, kako ima dekle, ki jo imam še vedno rad, novega fanta. Sem zelo miroljuben poba, ampak prisežem, da če bi ga še pripeljala tja, se večer ne bi zaključil tako, kot se je. Razmišljam narobe? Morebiti. Ampak c’est la amour. V ljubezni in voljni je vse dovoljeno, kajne?

Trije kompanjoni zgoraj: lahko ste jezni še nanjo, res

Začuda sem danes popolnoma v redu, nič ekstra potrt, nič ekstra žalosten, nič ekstra pretepaško nastrojen. Sem pa prepričan, da ne bom naslednjič tako skočil na vsak njen klic. Hm, saj vem, to pravim zdaj, ko sem jezen nanjo, ko pa bo prišlo do tega, pa bom takoj sedel v avto in oddrvel k njej.

Ampak vseeno, ne moreš tako no, deklič. Ali sem samo jaz preveč naiven in preveč zaupljiv?

VIR

Aja pa še to: morebiti bralec veš, čemu je dobro, da ima nekdo zavihano samo desno hlačnico kavbojk, leve pa ne? Namreč po faksu se sprehaja poba, ki ima v teh vročih dneh (končno so tu ) zavihano samo eno hlačnico? Res me zanima, čemu je to namen

Opomba: naslov uporabljen z izrecnim dovoljenjem morfeja

Tako je, danes je bil ponovno čas, da obiščem moj drugi (recimo, da je še vedno drugi, čeprav ga pravniška knjižnica že izpodriva s tega mesta) dom. Onkološki inštitut. Po dobrem mesecu je bil namreč čas za kontrolo trebušnig bezgavčic. V kolikor jih najdemo, jasno

Nekako mi je misterij, kako uspe tem zdravnikom vedno določiti najbolj "blesave" ure za pregled. Ob 11h. Sredi dopoldneva. A se lahko še bolj butaste ure spomniš? Ravno padem v študij, predelam 10 strani in že hop, pobrat vse in na OI.

Torej, na OI sem bil že malo čez pol enajsto, da bom ja čimprej oddal napotnico in morebiti pridobil kako minuto, dve - slabe izkušnje pri prejšnjem obisku so me namreč izučile, da je čakanje na te zadeve stalnica (prejšnjič sem namreč čakal kar 3 ure). Se postavim v obupno dolgo vrsto pred sprejemnico in že v mislih kolnem vse skupaj, čemu morajo ravno vsi takrat prit, kot jaz. Ampak zadeva je šla presenetljivo hitro, 3 minute in sem bil na vrsti. Tokrat sem prvič posumil, da nekaj ne bo v redu in da bo še zanimiv dan.

Skratka, pridem na vrsto, oddam kartico in opravim check-in. Mimogrede sem sestri še omenil, da imam UZ (i.e. ultrazvok). Gospa me zaprepadeno pogledajo in vprašajo, če sem prepričan, da smo to. Hm, ja, tako je pisalo v dopisu… No, ona je trdila, da moram še v laboratorij na prisilno krvodajalsko. Tokrat sem presenečeno gledal jaz. Ampak prav, naj bo, kri itak vzamejo vsakič, to je približno tako, kot obvezno štempljanje, ko pride delavsko ljudstvo zjutraj v službo.

Glede na to, da sem bil nenavadno hitro opravil z čekiranjem, sem se odločil, da najprej skočim v laboratorij. Napaka! Vrsta dolga. Vsaj 10 ljudi pred mano. Toda, ker sem bil že ravno tam, sem pač oddal napotnico in živčno pogledal na uro, da ja ne bi zamudil UZja.

Hm, nato sem postal še bolj sumničav, saj sem na vrsto prišel že čez dobri dve minuti. Hm, tako hitro? Nekaj mora biti narobe, mi je najprej padlo na pamet (namreč ni mogoče, da bi Canadian imel tako veliko srečo).

Na tem mestu moram kadrovski službi OI zastaviti popolnoma resno vprašanje: Kako za vraga vam uspe, da poberete ravno najlepše zdravnice, ki jih premore Medicinska fakulteta? Resno sprašujem Pismo, vsakič ko pridem, se tam najde kaka nova, izjemno lepa gospodična, naj bo dohtarca ali sestra. Res, očitno ni kriterij zgolj odlično poznavanje medicine, temveč tudi vsaj kakšna lenta z lepotnih tekmovanj

Čemu se čudim? Zato, ker mi je kri vzela neka res luštna zdravnica, tako luštna, da sem se kar zagledal in sploh nisem vedel, kdaj me je špiknila Potem sva se pa še o slušalkah menila. Kakšnih, sprašuješ? Ah gospodična je pred kratkim kupovala slušalke in se ni vedela odločit, kakšne naj vzame ter me je vprašala za mnenje Z veseljem sem tako lepi damici priskočil na pomoč, pa še kako drugače bi tudi pomagal

No, ura se je vzrtrajno približevala enajsti zato sem moral kar pohitet po labirintih OI do UZ. Oddam napotnico in ves vdan v usodo sedem v čakalnico. Bil sem popolnoma prepričan, da bom čakal kot mona. A glej ga zlomka, tri minute čez enajst se je že drla sestra po hodnikih, klicoč moje ime. Šok, da ni večjega Stopim v ordinacijo, se slečem in ležem na mizo. Naj se iskanje prične

VIR

No, tokrat je bilo iskanje zelo uspešno Bezgavke smo našli že v prvo In tu še dodatna odlična novica: v enem mesecu se niso povečale Velike so približno centimeter, imam jih več, kot je običajno (?!?!?!), kar naj bi tudi radiologe zmotilo pri prejšnjem iskanju. Na eni strani jih je bojda cela veriga in jih je kar nekaj. Tako da sem očitno nek poseben medicinski fenomen - ali pa je krivo dejstvo, da sem Černobilski otrok? Oboje najbrž

Jah, v bistvu ni kaj več povedati, dobil sem novo naročilnico za čez slab mesec na ponovni pregled. V kolikor bo takrat opazno povečanje kakšne od mnogih bezgavk, bo problem, če ne, sem skoraj že rešen Kaj je danes lep dan, mar ne? Tako da zdaj le še čakam na izvide krvi in markerje, če ti morebiti niso kaj narasli (če so, hud problem) - to pa izvem v ponedeljek. Po mojem mnenju so na popolnoma normalni ravni (tako sem se odločil in pika). Le še zdravnike moram v to prepričat in bo

Danes častim pijačo, kdo za?

P.s.: Vem, da je objava navadno skrapucalo, ampak moral sem pisati zelo na hitro, ker nimam veliko časa Naj se mi ta napaka prosim oprosti, ne bo se več ponovilo, ablubm