11.03.2008
Pomota
Tečem. Čim hitreje moram prit do avta, ker se mi neznansko mudi. Kam že? Hm ne vem več, ampak niti ni pomembno. Tema. Obrobje nekega gozda. Meglice se lenobno vlečejo sem ter tja. Vsake toliko zaslišim šelestenje listja. Ozrem se, če je slučajno kdo za menoj. Nikogar ni, popolnoma sam sem. Pospešim, da bom ja čimprej pri avtu. Ah, ga že vidim, parkiran je tam, za tistim velikim hrastom. Iz žepa izbrskam ključ, najprej ga ne nejadem in že pomislim, da sem ga izgubil, toda vendarle ga najdem na dnu. Pritisnem na gumb za daljinsko odklepanje in moj audi naredi: "bip bip," ter se odklene. Super.
Vozim se po cesti, precej široka je. Teče skozi gozd. Ker še vedno zamujam in vem, da bom ponovno okaran, še dodatno pospešim. Nikjer ni nikogar. Zdi se, kot da je vse prazno. Vozim se skozi gozd. Na števcu se kazalec približuje 110 km/h. Nato 120 km/h. Kmalu se približa 130. Vem, da ne bo nikogar naproti, niti se nihče ne bo pojavil pred menoj, da bi moral naglo zavreti. V daljavi zagledam svetlobo, približujem se neki hiši. Prepričan sem, da zunaj ni nikogar, zaradi katerega bi moral zavreti, vendar to naredim popolnoma instiktivno. Počasi upočasnim na 110 km/h. Naglo se približujem hiši. In ugotovim, da sem se hudo motil. Na dvorišču stoji ženska. Joka. Vpije. Slišim je ne, vendar vem, da ne pomeni nič dobrega. Nenadoma povleče pištolo in ustreli proti meni. Zadane me v vrat. Iz vene začnem močno krvaveti, kakor se pač krvavi iz vratne vene. Jasno ne nadziram več avtomobila, zapeljem na bankino, avto se preobrne, meče me naokrog, zadanem ob drevo. Popolno razsulo. Ženska se smeje približa. Nenadoma pa zavpije: "To nisi ti! Oh, kaj sem naredila! Kakšna napaka! Oprosti mi!"
Sedim v kuhinji starih staršev. Poleg sta moja starša. Še vedno močno krvavim iz vratne vene, drugače mi ni nič hujšega. Vprašam, če je kdo poklical reševalce. Bojda ja, vendar bodo prišli šele čez šest ur. Imajo nek nujen opravek. Seveda se razhudim, kaj za vraga se grejo. Starša me mirita, da bodo že prišli. Bom pač malo potrpel. Planem v jok, da umreti si pa res še ne želim, ker bi rad počel še toliko stvari. Vse, kar dobim v odgovor, je: "Bo že." In čas teče, reševalcev od nikoder. Nenadoma pa pozvoni pri vratih. Vstopi reševalna ekipa in ko me zagledajo, vprašajo zakaj nismo povedali, da je nujno. Takrat pa padem po tleh in tema. Konec.
V tistem trenutku sem se zbudil. To so bile moje sanje danes ponoči, še vedno se jih živo spomnim. Precej noro. Neprijetno. Trajale so pa približno dve uri, glede na to, da sem se zbudil okrog dveh ponoči in jasno nisem mogel zaspati nazaj. V bistvu nimam kaj dodati. Po eni strani me malo zanima, kaj za vraga naj bi to pomenilo, ampak glede na to, da v take zadeve ne verjamem (in sem mnenja, da je vse to odraz dnevnega dogajanja v življenju posameznika in njegovega duševnega stanja - ki je pri meni očitno bolj v ku*cu), se v to ne bom poglobil. Priznam, malo mi je zoprno, se zdaj odpravit spat, ker je bilo res neprijetno. Pa čeprav so bile samo sanje. Eh ja, se pa bere kot kriminalka…
P.S.: Če ne prej, ste verjetno pri audiju ugotovili, da gre za sanje… 
