Arhiv za Marec, 2008

Takole, kot sem obljubil, bom zdaj napisal malo več o tem, kako so potekali zadnji dnevi in se naredil malo pametnega ter pametoval o raku :)

No ja, za tiste ki ste slučajno padli noter in ne veste, za kaj gre, tule je podlaga. In mimogrede, tole bo precej dolga objava, opozorilo za vnaprej!

Najprej o samem poteku zadnjega tedna (res je bilo pestro):

Pred dobrim tednom sem po naključju odkril, da je eno modo (jajc po domače) večje in drugačno na otip kot drugo. Sicer se mi ni zdelo nič posebnega, v bistvu sem bil prepričan, da ni nič posebnega. Nisem se sicer mogel spomnit, če sem se slučajno kam butnil ali pa če sem si kaj nategnil v prejšnjih dneh (takih zadev bi se zagotovo spomnil, bolečina bi bila neizogibna). V ponedeljek je bil praznik, zato sem se odločil, da grem pač v torek k zdravniku – za vsak slučaj, če že slučajno kaj je, potem da se začne zdravit čimprej. Nikoli pa nisem pomislil na raka. Itak, take zadeve se meni ne dogajajo, temveč le drugim. Ok, kakorkoli že, grem v torek k dohtarci (komej sem se zrinil tja, po novem ima naročanje?!?! od kdaj pa to – res pa je, da pred tem že 4 leta nisem bil pri zdravniku…). Ženska jasno želela nadoknadit vsa izgubljena leta in sva najprej imela nekaj desetminutni pogovor o tem in onem. Potem ji povem, v čem je težava, ona pa kar takoj napotnico potegne iz predala in me napoti k urologu na polikliniko (kar se je kasneje izkazalo za odlično potezo).

No naslednji dan se zjutraj odvlečem tja, ker sem bil zihr, da bom takoj konec, če pridem ob 8h ali kako minuto čez, sem pač pohitel. Vraga. Zadeva se je zavlekla do pol enih. No, jasno, najprej laboratorij in prvi pregled pri urologu – tip je pregled opravil v minuti in štirih sekundah in me poslal na ultrazvok v KC. To je bilo okrog enajstih. Letim hitro tja, da ja ne bi šli na malco, na srečo ravno še ujamem med zadnjimi. No pač pregled z ultrazvokom nič posebnega, ok razen tega, da sem bil vedno prepričan, da je to čist nekej nedolžnega – zdaj se mi pa ženske kar malo smilite, ko npr. nosečnice pregledujejo s tem; tako namreč pritiska po trebuhu, da moraš res potem samo še direkt na stranišče lulat. Spodaj je bil bolj nežen :) Ok, nadaljujem: pač natisne tiste slike, mi da izvid in nazaj na polikliniko. Kjer delajo do 12h – potem pa na malico. Ura: 15 do dvanajstih. Jasno letim tja (drgač bi se zavleklo in bi me helenca ubila, če bi že drugič prestavil ;) ). No, ujamem sestro ravno, ko je zaklepala vrata in odhajala. Nekej godrnjala, pogledala v mapo, pogledala mene in rekla, da bo doktor tole takoj pogledal. No in res, čez 3 min me že kliče v ordinacijo, tam pa sedi dohtar in mi lepo prijazno pokaže stol. Nato pa: "Žal so se potrdili sumi. Nimam dobrih novic. Imate tumor." Priznam, da sem čudno reagiral. Smejat sem se začel. Na polno. Mal sta me čudno gledala, mi vse razložila, mi povedala, naj naslednji dan pridem v KC na urologijo in da bom najbrž takoj operiran. Mal sem se čudil, kako to, da to poteka tako hitro, glede na običajno čakanje v zdravstvu. No zahvaljujoč pravilni napotnici moje zdravnice je zadeva lahko takoj stekla – če bi mi dala npr. samo napotnico za ultrazvok, bi moral potem nazaj k njej po novo itd. ter bi se zavleklo.

No pač, pridem ven iz poliklinike na sonce… No takrat me je pa zvilo. Priznam. Moral sem se sest na klop, ker nisem mogel stat za boga ne. No takoj sem poklical Žana in sva se zmenila za pivo. No ja, potem pa poklicat starše. Ena najtežjih zadev. Zame in zanju. Zame zato, ker sem moral prvič na glas nekomu povedat, da imam raka, za njiju pa zato, ker, no ne vem, pač tista nemoč najbrž: poskusiš nardit vse za svoje otroke, ampak v takem primeru si pa popolnoma nemočen. No ja, sej je kar šlo. Malo joka in je bilo to to. No v glavnem, potem sva se pogovorila še z Žanom in v bistvu je bilo vse kul. Res, hvala, velik mi pomeni, da sem se lahko takrat pogovoril s tabo…

Četrtek. Zjutraj malo čez osem že v osmem nadstropju KC – oddelek za urologijo. V povprečju za 45 let mlajši od ostalih. No, sprejeli so me kar kmalu, kljub temu, da so imeli manjše težave z jogurti (medicinske sestre se namreč niso mogle zmenit, katera bo šla v trgovino po jogurte za malico, potem je pa še ena začela komplicirat, da bi zraven še sirovo štručko pa 5 dag slanine… Valda so poslale njo :) ). No spet en pregled, odvzem krvi in kar takoj na rentgen pljuč. zaradi anestezije baje. No to ni bil noben problem, do desetih sem bil fraj. Nato so mi dodelili posteljo. In čez 10 minut poslali na nov pregled na polikliniko k anesteziologu. Aja, pa moral sem bit tešč. Niti požirka vode. Muka. Skratka, tam sem tud relativno hitro opravil, se primejem nazaj v kc (imel sem neko idejo, da bi šel do 8. štuka peš za foro – no v tretjem sem šel v dvigalo, ker se mi ni dalo več). Lepo se namestim nazaj na posteljo, okrog enih pa pridrvijo sestre mi povejo, da grem takoj na operacijo. Me odpeljejo v operacijski trakt, tam vsi lepo prijazni, se pogovarjajo in kar nekej čebljajo ipd. No dobim anestezijo (lahko bi vzel splošno, pa sem se raje odločil za blok – torej samo od trebuha navzdol) in še analgetik, da sem bil malo (ok precej) zadet. Odličen občutek. Spodaj te operirajo, vidiš itak ne nič, tam pa radio in kul komadi – priznam, da sem še nekaj pel vmes :D No ja, zadeva trajala cca 40 minut, potem pa nazaj ven, najprej za slabo uro na intenzivno potem pa v sobo. Nog itak nisem čutil, občutek je precej zanimiv. Kot da niso tvoje. Približno se mi dozdeva, kako se paraplegiki počutijo. No ja, zadeva je sčasoma popuščala, vmes sem dobil v eno od mnogih cevčic v roki še malo protibolečinskih zadev… Pomagalo itak ni, ko je anestezija popustila. No, z malo nedolženga prepričevanja sem le uspel prepričat medicinskega tehnika (saj se jim reče tako, mar ne? ali so brati? ne vem, meni je še najbolj všeč izraz bolničar, najbrž neustrezen?), da mi je dal še eno inekcijo. Potem je kar šlo.

Petek. Nič posebenga, vstal, malo hodil. Nekaj malega jedel. Žan je prišel na obisk, pa tudi cela familija.

No v soboto pa sem bil odpuščen domov.

Tako, to so bili zadnji dnevi… Vsekakor se moram na tem mestu od srca zahvalit vsem na oddelku, predvsem doktorjema Štrus in Gubina ter vsem medicinskim sestram in tehnikom. Predvsem Jožetu (priimka ne vem) – tako prijaznega in pripravnega ter voljanega pomagat – zagotovo enega najboljših tehnikov pri nas. Ni jih veliko takih, res hvala vsem.

No ja, še nekaj sem želel povedat, pa sem pozabil…

Aja, točno. O sami zadevi (ja, tole je del ko pametujem):

Kako ga odkrijete? Fantje, pregledujte se (ali pa naj vas vaše drage ;) ). Sami boste vedeli, kdaj je nekaj narobe. Točnih znakov ne poznam, vem le, da je na otip modo večje kot bi moralo bit, trše in da je nepravilne oblike. Čim opazite kaj takega ali karkoli nenavadnega, brž k zdravniku. Bolje da greste tja za prazen nič kot pa da se razvije v kaj hujšega. Zagotovo se razvija relativno počasi, torej ne iz danes na jutri. Samo opazit je treba.

Potem: menda je zadeva popolnoma ozdravljiva. Z operacijo odstranijo prizadeto modo, ga nadomestijo s protezo (sami lahko izberete velikost ;) ), tako da se navzven nič ne vidi.

V načrtu sem imel še tretjo točko, pa sem jo pozabil… Če se spomnim, jo dodam. Ali pa vprašaj(te), če bom vedel odgovor, z veseljem delim mojo izkušnjo :D Jao, kolk se delam pametnega :D

In zdaj? No, najprej se zaceli rana od operacije, potem pa na konzilij in baje na preiskave na onkologijo. Vse poročam ;)

No to je bilo to, se opravičujem za enormno dolgo objavo in svaka čast vsem, ki se prebijete do konca :D

  • Share/Bookmark

Am ja no, ne vem kaj naj rečem. Res je en usran dan danes. Zakaj? Ma iz veliko razlogov, en pa prevlada… Bom razložil.

V bistvu nimam kej zelo velik razlagat. Danes so mi odkrili raka. Jp, tumor. Ni kej velik dodat. To je to.

K sreči je eden izmed najbolj ozdravljivih. Gre za rak na testisu. Tako da gremo zdej mal ležat v KC pa da vidjo, kaj je kej več za naredit. Preiskave pa te zadeve. Bomo videli. Bojda gre za zadevo, ki si jo vsak želi (no ok, dohtar je rekel, da če že moraš imet raka, je najbolje, da imaš tega).

Se opravičujem, tale objava je bolj zmedena. Ne da se mi velik pisat. Niti nimam kej.

Aja, je bla sicer svetla točka v celem dnevu: helenca, hvala za družbo ;) se opravičujem, da nisem bil ravno najboljše volje. Zdaj veš, zakaj. Je bilo pa super :)

VIR

Ko si že rečeš, to se pa men ne bo zgodilo :)

Aja fantje, pregledujte se, zadeva je bojda pogosta…

No ja, jutri pa v nove zmage.

  • Share/Bookmark

Nekaj časa nazaj sem v eni objavi zapisal, kako smešno se mi zdi, ko mlajša generacija (v katero najbrž spadam tudi sam) uporablja neko čudno mešanico slovenščine in npr. angleščine (ali pa je bilo to v kakem komentarju? nimam pojma). Tako da bi se zdele malo posvetil tej temi…

Ok kot prvo: opažam, da je zadnje čase zelo popularno uporabljati w namesto v. Zakaj že? A se pusci takih besedil sploh zavedajo, kako butasto to zgleda. Npr. "Čaw, kwa je kej nowga? A weš, da sem wčeraj šla w trgowino in sem iz witrine wzela wikikremo? Wedla, sem, da te zanima. Čawči!" (recimo da je to sms sporočilo). V (ali mogoče w?) čem je poanta tega? Da tistemu, ki to bere, zagreniš življenje s tem, ko se najprej nič ne znajde, potem pa, ko končno pogrunta, kaj piše, pol ure z glavo buta v zid, ker mu ni pol ku*ca jasno, zakaj je tako napisano? :D Jap tak sem jaz.

Drugo: uporaba kratic. Ok, ne rečem, pridejo zelo prav, sploh če je prostora za pisanje malo (npr. v sms sporočilu je včasih kul kako zadevo malo skrajšat, če ne drugega pa zato, da prišparaš kak cent). Ampak mail ali objava, ki se bere tako nekako (ok, spet bom probal nekaj si zmislt, upam da mi uspe – tokrat združujem tudi prvo točko): "ČW. kaxi? gmo dns pw? Ktj. Zkw pn? Lol. Wtf? mwa." V tem sestavku mi je še najljubša kaxi :D najljubša mislim najbolj smešna :lol: Skratka, v mailu ali pa na katerem od programov za neposredno sporočanje (beri messengerjav ;) ) uporaba takih kratic res ni potrebna. Ampak je pa kul. Prov taprav je*ač izpadeš, če komu kaj takega napišeš, vsi si potem želijo biti kot ti. Ja sevede, potem pa svizec čokolado v folijo zavije ;)

Tretjič: uporaba angleških besed v neprimerni kombinaciji s slovenščino. Najprej anekdota: lansko poletje sem šel zjutraj na fax. Tako kot ponavadi sem šel po Resljevi cesti. In tam na koncu v križišču s Trubarjevo se čez cesto pripelje mlada mamica (dam ji tam cca 30 let, res kul dečva) s hčerko v sedežu; ker pač ni bilo prostora, da bi zapeljala na pločnik po klančini, je morala zapeljat čez robnik. Malo je zadaj malo vrglo v zrak, "tastara" pa prbije: "Ej sori bejbi, k tolk bounca!" Najbrž je moralo biti naključnim mimoidočim blazno zabavno, ko so me pogledali, saj sem obstal na mestu s široko odprtimi usti in izbuljenimi očmi. Na žalost je bilo še prezgodaj, da bi se šel pomirit s kakim kratkim, tako da je trajal šok kar nekaj ur.

No zadnje čase pa slišim res ogromno pogovorov tipa: "Čau. Ej kaj sem u bedu. Fak. Una ženska, k doga walka, mi je tok hot. Ej ker safr. Ne morš belivat!" Ma dobr ljudje, pa kaj vam ni jasno?!?!?! Katera oseba pri normalni zavesti bi lahko tole razumela? Jaz priznam, da res rabim precej dolgo časa, da vse besede uredim in izbezljam bistvo.

VIR

No ok, za podkrepitev mojih besed pa dajem še en primer. :lol: Tole je tipično ljubljansko (shabixx, pač tokrat si slučajno primer). Priznam, da sem se res močno nasmejal ob branju tega. Npr. spring bo kmal, ali pa "suwražm slovesnk jezk jaa" ipd. Joj drago dekletce, dej malo razmisli, kaj govoriš. Če sovražiš slovenščino, pol je vsaj ne tako pačit, ker neumno izpadeš ravno ti… Piši potem v angleščini, te bo vsaj kdo razumel… ;)

Ok, malo nepotrebnega obračunavanja z mladimi dekleti. Ampak primer sem moral dat.

Tako da ne vem: ali sem kriv jaz in sem tudi edini, ki ne razume pol k, ali je so mogoče oni, ki se tako pač izražajo? In jih ne razume nihče. Sploh me pa zanima, ali je to pogosto le tu, v metropoli in njeni okolici, ali je to že širša bolezen… Kako je pa v Mariboru, Celju, Kranju, Kopru, Novi Gorici, Novem Mestu, Murski Soboti, Jesenicah, Črnomlju in drugod? Ma res se bom lotil kake študije… :D

  • Share/Bookmark

Starejši zapisi »