Canadianov blog

Venezia. Meravigliosa città Italiana. Mesto, ki ti vzame dih. Dobesedno.

Osebica me je včeraj po službi zvlekla v Benetke. No, pravzaprav niti ne v “najbolj romantično mesto na svetu” temveč le na Aeroporto di Venezia Marco Polo. Pobrat sva šla osebičinega kolega (in bivšega fanta, če smo pošteni, a ne ).

Glede na to, da je poba pristal šele ob 23h in sva midva iz metropole odrinila takoj po koncu moje tlake, je kar jasno, da sva imela časa na preteeeeeeek. Nekaj sva ga sicer zabila na meji, kjer smo spet, kot v starih časih, stali v koloni za prehod meje. Kr hecen občutek, pač. In sva šla še malo na morje. Sesljan in Devin. Zaje*ala sva samo s tem, ker se noben od naju, genijev ni spomnil, da bi lahko vzela s sabo kopalke. Ajt, pa če bi že šlo brez kopalk, brez brisač pač ne. Mogoče pri kom normalnem tudi pomanjkanje teh cot ne bi bila ovira, jaz pa brez njih ne morem. Brez izjeme se moram takoj po tem, ko pridem iz morja, stuširat in obrisat v brisačo.

Enivejs, ja, morje je toplo, na obali ni žive duše (vsaj pri sosedih ne), ježe imajo. Je bilo pa res romantično sedet z osebico ob morju, namakat ožuljene noge v vodi (je*em majku tem japankam) in pač počet nič. Manjkala je samo hrana. Nekateri smo pač na dieti (treba shujšat in se spravit v formo za poletje, ko sicer ne bomo šli nikamor, ampak vseeno) in smo zato neprestano lačni. In padel je predlog za… Pizzo valda. Citiram osebico: “Lej, Blaž, sej sva v Italiji, če pa tukaj ne najdeva pizzerije, potem je pa nikjer na svetu ne bova.” Think again. Sesljan in Devin, dva zelo turistično orientirana kraja, ne premoreta picerije. Vsaj ne na duhvat ruke.

Ajd, pač, nič, greva proti Benetkam, pa se ustaviva na kaki Area Servizio in bova pač tam jedla. Vat a mistejka tu mejka. Na prvem postajališču, opremljenem z restavracijo, je osebica malo zavihala nos, češ da pašte pa že ne bo jedla in da ne da 5 evrov za krožnik pašte. “Greva raje naprej, saj bo še kak drug, ali pa pojdiva v Palmanovo, mogoče Portoguaro, pa tam poiščiva kaj,” je bil predlog. Izvoz za Palmanovo je prevozila, ker je bila preveč zaposlena s telefoniranjem in dogovarjanjem za nocojšnji clubbing. In pride postajališče numero due. Z Autogrillom. Kjer sva opazila tole čudovito opozorilo:

Nedvomno dobronamerno, vendar en mičkeno zastarelo. Od oka 18 let.

Skratka, meni je ponujal na voljo: pašto, fiorentinski zrezek, carpaccio in hamburger. Cene: 6,50, 14,90, 16,90, 4,50. Jaz sem bil že malo naveličan iskanja in sem se odločil, da bom pač tu jedel in pika. Pašto. Jebat ga, 6,50 eur za en krožnik. Krožniček, če smo natančni. Drago kt svinja, sam pač lakota naredi svoje. Osebica pa je kolebala med sendvičem za 3,90 in hamburgerjem. In se je odločila za slednjega. Lakota. Aja, the important and funny fact: prodajalka ni znala besede angleško, midva pa italijansko razumeva res malo, povedat ne znava pa nič. Ja, torej, naroči, nakar jo prodajalka začne prepričevat, da naj vzame še neko zelenjavo. Vsaj tako sva razumela njene namige in žlubodranje. Najprej jo je zavrnila, potem pa si je pa premislila, češ da ne bo jedla samo kruha in pleskavice. Končen izklupiček - hamburger italiano: dve pleskavički na krožniku, zraven pa en kup kuhane zelenjave in mrzel krompir. S tem, da moraš zelenjavo plačat in stane še dodatne tri evre in pol. Jah.

V glavnem, poba sva potem le pobrala na letališču (kjer sva se prebrisano izognila plačilu prakirnine, hehe – sva jim vrnila za vse nategovanje za nazaj) in hop nazaj v Ljubljano. V dobrih dveh urah. Aja, seveda, pa še 7 evrov cestnine (v eno smer). In potem se bunijo, ker so naše vinjete drage?!

VIR

Zadnje dni (od nedelje pravzaprav) sem bil povsem odrezan od sveta. Če odštejemo službo in skromne zmogljivosti mojega ne-več-prav-novega-a-še-dokaj-uporabnega mobilnega telefona, pravzaprav nisem imel niti možnosti, se povezat v splet. Ništa, nada, niente. In v takih trenutkih ugotoviš, da si odvisen. Težka reč.

Nisem se tresel (razen od besa nad ISPjem), nisem imel suhih ust, tudi spal sem ponoči. Le… Jah, malo dolgčas mi je bilo. Pa nisem mogel klepetat. In tako, osamljeno sem se počutil. Potem pa pride ponedeljek in vse je bilo bolje. Pač navadil sem se.

Zdaj sem nazaj. Pač ISP je zmigal svojo rit in končno poslal enga poba, da je prišel pogledat, kaj je težava. Čeprav je kazalo, da je težava njihova (torej čisto tehnična), pač ni bila. Jaz sem bil kriv. No, tisti, ki je v blokez z gesli napisal napačno uporabniško ime za dostop do interneta…

Tako, zdaj pa (končno) brat, kaj se dogaja z vami.

No, ja. Verjetno je update res že potreben. Še sem živ. Komaj, a še. Diham, srce mi bije, nekako še migam. Možganske aktivnosti pač ni, ampak sej, po pravici povedano, je nikoli kaj prida veliko ni bilo.

Počitnice. So. Tu. V petek sem spacal skupaj še zadnji izpit v tem delu sezone, zdaj pa poletni break in nato jovo na novo. V bistvu le še en izpit jeseni in off to Jodelland (a Švicarji sploh jodlajo, ali je to le stereotip za Avstrijce?). Do konca jih je le še 8 (kar me spomni, da moram na plakatu prekrižat nedavno opravljen izpit; namreč, nardil sem si tabelico in pridno črtam in odštevam izpite do konca faksa. Zelo amatersko in neestetsko je, ampak važn je filing Slika – glej spodaj).

Sreča po opravljenem izpitu je bila nikakva, ker sem bil bolj kot ne v šoku. Najbolj nefer ocena na tem faksu. Mislim, res, 8 za tako znanje… Če bi bila pravica na tem svetu, bi moral tako gladko odletet, da še vedel ne bi, kdaj se je zalomilo. Pač, saj vem, podarjenemu konju se ne gleda v zobe in ja, “Boli te k. za to, naredu si, kaj se sekiraš, če ti je šenkal oceno, valda se ne boš razburjal!” Saj se ne, sam pač priznam, da nisem imel pojma in da bi me komot vrgu. Aja, no, dal mi je višjo oceno kot tistim, ki so mi pred izpitom vse razložili in so res znali. Standardi na tem faksu očitno res padajo… F*V style… (* lahko nadomestite s črko po lastni izbiri, da me ne bo kdo obtožil diskreditacije kateregakoli od faksov ). Mi je pa znižal povprečje 4. letnika. In to kar krepko, za 0,33.

Seveda se spomnite (no, najbrž se ne, glede na to da je od zadnje objave minilo že … am, preveč časa) nerodnega pripetljaja od zadnjič, ko mi je ena kolegica, v katero sem bil reees lep čas močno zaljubljen, ona pa ne, namignila, da se je zdaj slika malo obrnila. No, ja. Šla sva torej na kavo in dve uri sedela v, sicer prijetnem, lokalu in se pogovarjala. Veliko. O vsem na svetu, še skoraj sva izumila idealno formulo, kako vzopstaviti svetovni mir, le o bistvu, o samem razlogu kave ni bilo niti besede. Jaz sem čakal, da bo omenila, ona pa… no pač ni omenila. In sva šla vsak svojo pot. Nakar sem jih seveda slišal od osebice, češ da bi res moral omenit, da sem jako nesramen in da se pa tako res ne dela s prijatelji(cami). Da če bi bila prava prijateljica, ji ne bi smel povzročat dodatnih bremen in bi ji moral rečt. Res, tolk da me osebica ni udarla z valjarjem (unim kuhinjskim, ne onim za ceste)! Jaz sem žrtev, res!

Valda je imela prav. Zato sem, ko sem par dni kasneje dobil nov sms od kolegice (za lažje razločevanje jo vseeno označimo z gdč. M), da ji vse še vedno leži na duši in da mi mora povedat. Nova kava? But off course.

In spet, se dobiva, greva na “kavo,” tokrat v drug lokal, ambient je bil zanimiv (verjetno bi bil prijetnejši, če ne bi bila za sosednjo mizo moja šefice. Mislm, sej je fajn dekle, obe sta, samo pač eni radi ločimo delo od zabave. Enivej, sediva, pijeva, se pogovarjava, tokrat skoraj pogruntava način ne le za svetovni, pač pa vesoljni mir (rešitev je enostavna, res). Kajkopak niti besede o zadevi. Sam sem bil že malo nestrpen, ker sem pač želel zadevo že razčistit. Saj rad hodim na kavo z gdč. M, ampak vseeno, kar je treba je treba. In ko sva odhajala, mi je rekla. Vse mi je povedala in razložila (pozabil sem le vprašat, od kdaj to traja) in mi na koncu sploh ni dovolila do besede. Zanimivo. Kakor koli sem se trudil rečt eno besedo, me je ustavila in rekla, da noče slišat. Hmmm? In to je to.