Canadianov blog

… in ne, da je komu pravzaprav res mar

VIR

Ampak ja, po krajšem (kaj pa je nekaj mesecev proti celemu življenju) odmoru sem se odločil, da bo počasi čas, da spet kaj napišem. Nezanemarljivo je tudi, da sem pisanje počasi že začel pogrešati – branja sicer še ne, ampak tudi to se bo počasi spremenilo. Najbrž. No, da vidimo, če sploh še znam uporabljati tale Live Writer…

Po vseh pravilih bi moral tole pisati nekje med zasneženimi alpskimi vrhovi, v 6. nadstropju študentskega doma, okoli mene pa tone čokolade in švicarskih sirov (iz Švice torej). Vmes se je marsikaj spremenilo, tako da sem trenutno v neposredni bližini skrajno depresivne, že dolgo meglene in deževne Ljubljane. Juhej? Nope. Ampak tudi to se kani sremeniti že v 19 dneh – Canadian bo namreč ponovno poletel čez lužo Tokrat za tri mesece na študijsko prakso. Repriza ZDA 08 torej: bigger, badder, with much more time to shop Vevericious bo tokrat obdelovala Washington precej dlje in bolj globoko.

Kaj še? Še vedno služim mastne denarce z delom v skrajno posh, uibr fensi šmensi odvetniški pisarni (jap, pretiravanje je namerno). Pravzaprav le še naslednji teden, potlej pa ponovno med brezposelne študente oziroma na brezplačno prakso (no, ne bo brezplačna zame (na žalost), temveč za delodajalca). Ah, ko smo že pri študiju: absolvent (wiii) in imam temo diplomske naloge (wiii na kvadrat) – ne vem, če je to običajno, ampak res se noro veselim pisanja. Še 4 izpite (ali pa mogoče 5, odvisno od nekega kretena, ki popravlja 10 izpitov že mesec in pol) opravim in juhuhu, diploma.

Malo se je težko spomniti kakšne novosti od konca julija, glede na to, da je sicer moje življenje precej dolgočasno in gre za povsem dnevno rutino (služba-knjižnica-izpiti-služba). Amm, aja, po ne-več-tako-novem ponosni lastnik avtomobila, ki je bil itak že prej v moji uporabi. Ah, in zdaj sem že triindvajsetletnik

Joj, premor je bil res (pre)dolg. Ne samo, da mi zmanjkuje idej, tudi izvedba ni kaj prida. Potrpljenje in bo bolje, ne? No, kakorkoli že, nazaj smo, v novi sezoni bomo poskušali biti bolj pridni in ustvarjalni

Doma imamo relativno velik vrt. Pravzaprav ni vrt, ker nima zelenjave, ampak pač imamo travo. Zeleno, ne tiste za kadit. Zelenico, trato. You name it. Nekaj je tudi dreves, pod katerimi lahko v teh vročih dneh poležavam(o) in uživam v petdnevnih vikendih. No, travo je potrebno tudi kdaj in kdaj pokosit (pravzaprav vsaj 2x tedensko, ker nek zanesenjak v družini z veseljem zmeče skoraj celo vrečo tistega dušikovega gnojila na teh nekaj kvadratov zemlje in trava raste ko konoplja ).

No, da vse skupaj ne bo zvenelo kot spis četrtošolca, bom malo pohitel. Skratka, ker je treba travo kosti, in ker ni primernejše osebe, ki bi to delo opravila (beri: ni vrtnarja), opravlja tovrstno dolžnost pisec teh vrstic. Jap, Blažko je dežurni kosec. Pri čemer je treba poudarit, da mu to večinoma ni v breme, prav nasprotno, v veselje mu je, podobno kot zimsko odlopatavanje snega.

Enivejs, zadnjič je tako opravljal svojo dolžnost in veselo kosil. Še pel si je, na rami pa ga je spremljala sinička in mu občasno pritegnila Že skoraj konča s svojim delom, ko pa zagleda Njo. Brezsramno je gola ležala na trati in s svojimi velikimi očmi izzivajoče zrla v njegove. Njeno gladko telo se je svetlikalo v zahajočem soncu. Njemu se je po žilah pognal adrenalin, zenice so se mu razširile in takoj je ugasnil Husqi. Ni vedel, kaj naj stori, zato se je le obrnil in se pognal v dir. Živalski nagon, pač.

Preden slučajno dobim kake neumestne komentarje, naj poudarim, da ne prenesem dveh stvari: kač in kosmatih pajkov. Ostale živali so kul, čim pa pridem v že bežen stik s temi zadevami, pa dobim napad panike. V bistvu jih ne morem gledati niti na slikah ali televiziji. Zakaj so te stvari na svetu, mi pa tudi nikoli ne bo jasno.

V glavnem, tam je ležala, oči velike kot nogometna žoga, telo se nikakor ni končalo. Pošastni zobje so ji štrleli iz ust in komaj je čakala, da bo lahko požrla pridnega in luštnega ničhudegaslutečega fanta, ki bi samo rad pokosil travico. Videlo se ji je, da je sestradana, da ji tisti mački, ki so v zadnjih dneh izginjali po soseski, niso predstavljali nič več kot le predjed. Sedaj pa si je zaželela konkretnega kosa mesa. Medtem ko sem jaz dirjal po travi do varnega zavetja (seveda cik-cak, da bi mi težje sledila), se je z nezaslišano hitrostjo pognala za menoj. Tono in pol težka zadeva se je s svetlobno hitrostjo pomikala za menoj in že je razpirala svoje pošastne čeljusti, da bi zagrabila za mojo nogo. K sreči sem jo pravočasno umaknil in je zagrabila le supergo (ja, če kdo rabi le desni čevelj Adidasovih superg, naj mi pove). Blago je kar letelo naokrog, ko je ugotovila, da ji ni uspelo. Pač, bila je huda, močna in res pošastna, ni pa bila preveč inteligentna, kajti medtem ko je žvečila plen, sem ji uspel uiti in splezati na domačo češnjo. Očitno ni dobra plezalka, kajti le besno je zabliskala z očmi in se odpravila nazaj k domovanju pod breskev, ker čaka na ponovno priliko.

Ja, taka je zgodba. Resnična. Prisežem. Na osebico prisežem (in zato jih bom čez nekaj sekund dobil po prstih). Mogoče sem le za odtenek pristranski, ker sem bil pač pod vplivom adrenalina…

No, tole je naša Emanuela.

Joj, fuj, že zdaj, ko lepim te slike, me spreletava srh. Samo poglejte njene ogromne, besne oči, kar čaka, da mi odgrizne kak ud, zarine njene pošastne zobe v moje stegno…

Saj vem, da je le slepec. In tudi vem, da je v resnici kuščar, ki je v evoluciji izgubil noge oz. so mu te zakrnele. Kar je, mimogrede, totalno butasto, ker bi bil z nogami prvič, manj strašen, in drugič, gotovo precej bolj okreten in hiter. Ampak dokler se plazi, bo zame, biološkega laika (nevedneža, če hočete), kača. In resno je en velik FUJ. In glede na to, da naj bi se zdaj enkrat izvalili tudi mladiči, je še toliko bolj napadalna (nekateri očividci so dejali, da ni jasno, kdo se je bolj bal koga, Emanuela mene ali jaz Emanuele in da sva bežala vsak v svojo smer, kar seveda jaz kategorično zanikam).

In zdaj vprašanje: katera žival slepce jé in kje se da to žival kupit? Če se je ne da, ali se lahko Emanuele (in njenih morebitnih potomcev) znebim še na kak drug način? Saj ne da bi imel osebno kaj proti Emanueli, samo pač odžira mi moj prostor za lenarjenje. In Blaž brez svojega prostora za lenarjenje postane hudo zlobne volje…

Venezia. Meravigliosa città Italiana. Mesto, ki ti vzame dih. Dobesedno.

Osebica me je včeraj po službi zvlekla v Benetke. No, pravzaprav niti ne v “najbolj romantično mesto na svetu” temveč le na Aeroporto di Venezia Marco Polo. Pobrat sva šla osebičinega kolega (in bivšega fanta, če smo pošteni, a ne ).

Glede na to, da je poba pristal šele ob 23h in sva midva iz metropole odrinila takoj po koncu moje tlake, je kar jasno, da sva imela časa na preteeeeeeek. Nekaj sva ga sicer zabila na meji, kjer smo spet, kot v starih časih, stali v koloni za prehod meje. Kr hecen občutek, pač. In sva šla še malo na morje. Sesljan in Devin. Zaje*ala sva samo s tem, ker se noben od naju, genijev ni spomnil, da bi lahko vzela s sabo kopalke. Ajt, pa če bi že šlo brez kopalk, brez brisač pač ne. Mogoče pri kom normalnem tudi pomanjkanje teh cot ne bi bila ovira, jaz pa brez njih ne morem. Brez izjeme se moram takoj po tem, ko pridem iz morja, stuširat in obrisat v brisačo.

Enivejs, ja, morje je toplo, na obali ni žive duše (vsaj pri sosedih ne), ježe imajo. Je bilo pa res romantično sedet z osebico ob morju, namakat ožuljene noge v vodi (je*em majku tem japankam) in pač počet nič. Manjkala je samo hrana. Nekateri smo pač na dieti (treba shujšat in se spravit v formo za poletje, ko sicer ne bomo šli nikamor, ampak vseeno) in smo zato neprestano lačni. In padel je predlog za… Pizzo valda. Citiram osebico: “Lej, Blaž, sej sva v Italiji, če pa tukaj ne najdeva pizzerije, potem je pa nikjer na svetu ne bova.” Think again. Sesljan in Devin, dva zelo turistično orientirana kraja, ne premoreta picerije. Vsaj ne na duhvat ruke.

Ajd, pač, nič, greva proti Benetkam, pa se ustaviva na kaki Area Servizio in bova pač tam jedla. Vat a mistejka tu mejka. Na prvem postajališču, opremljenem z restavracijo, je osebica malo zavihala nos, češ da pašte pa že ne bo jedla in da ne da 5 evrov za krožnik pašte. “Greva raje naprej, saj bo še kak drug, ali pa pojdiva v Palmanovo, mogoče Portoguaro, pa tam poiščiva kaj,” je bil predlog. Izvoz za Palmanovo je prevozila, ker je bila preveč zaposlena s telefoniranjem in dogovarjanjem za nocojšnji clubbing. In pride postajališče numero due. Z Autogrillom. Kjer sva opazila tole čudovito opozorilo:

Nedvomno dobronamerno, vendar en mičkeno zastarelo. Od oka 18 let.

Skratka, meni je ponujal na voljo: pašto, fiorentinski zrezek, carpaccio in hamburger. Cene: 6,50, 14,90, 16,90, 4,50. Jaz sem bil že malo naveličan iskanja in sem se odločil, da bom pač tu jedel in pika. Pašto. Jebat ga, 6,50 eur za en krožnik. Krožniček, če smo natančni. Drago kt svinja, sam pač lakota naredi svoje. Osebica pa je kolebala med sendvičem za 3,90 in hamburgerjem. In se je odločila za slednjega. Lakota. Aja, the important and funny fact: prodajalka ni znala besede angleško, midva pa italijansko razumeva res malo, povedat ne znava pa nič. Ja, torej, naroči, nakar jo prodajalka začne prepričevat, da naj vzame še neko zelenjavo. Vsaj tako sva razumela njene namige in žlubodranje. Najprej jo je zavrnila, potem pa si je pa premislila, češ da ne bo jedla samo kruha in pleskavice. Končen izklupiček – hamburger italiano: dve pleskavički na krožniku, zraven pa en kup kuhane zelenjave in mrzel krompir. S tem, da moraš zelenjavo plačat in stane še dodatne tri evre in pol. Jah.

V glavnem, poba sva potem le pobrala na letališču (kjer sva se prebrisano izognila plačilu prakirnine, hehe – sva jim vrnila za vse nategovanje za nazaj) in hop nazaj v Ljubljano. V dobrih dveh urah. Aja, seveda, pa še 7 evrov cestnine (v eno smer). In potem se bunijo, ker so naše vinjete drage?!